Dinozavri. Ta prazgodovinska bitja so vselej burila človeško domišljijo. Ne nazadnje so našemu planetu vladala 165 milijonov let, dokler niso pred 65 milijoni izginila z njegovega obličja. Kar, kot so izračunali, pomeni tudi naslednje: če bi vso zgodovino od pojava prvega dinozavra do danes preslikali na časovno premico enega leta, so dinozavri živeli od prvega januarja do približno tretjega tedna v septembru, medtem ko se je človek pojavil enkrat na silvestrovo, torej na zadnji dan v letu, 31. decembra. Če bi na isto premico postavili še pojav avtomobila, bi bržčas ugotovili, da se je pojavil v zadnji sekundi tega dne…
Kakor koli, dinozavre in avtomobile je seveda mogoče na istem mestu uzreti le v domišljijskem svetu, pri čemer je najbolj znan primer takšnega zagotovo film Jurski park, v katerih sta med avtomobili najbolj v ospredju dve vrsti terenskih vozil – tista, namenjena uslužbencem parka, in druga, namenjena obiskovalcem. Prva so bila primerki modela jeep wrangler sahara in smo jih v tej rubriki podrobneje že spoznali, druga pa so predstavljali veliki športni terenci ford explorer.
Vozili le nad tračnico
Ker je kot podlaga za film služil roman Michaela Crichtona, najprej dodajmo le še, da je v njem vloga vozil, ki naj bi po parku prevažala obiskovalce, pripadla modelom toyote land cruiser, ki so jih, tako gre zgodba, posebej za potrebe parka izdelali v Osaki na Japonskem in so bila precej lažja od običajnih ter imela pogon na elektriko. V filmu so njihovo vlogo torej prevzeli fordi explorerji XLT, v njem pa lahko uzremo tri različne primerke z oznakami 02, 04 in 05. Tudi ti so imeli zgolj električni pogon in so se premikali samodejno, pri čemer so moč dobivali s posebnih tračnic, ki so tekle pod njimi, zaradi česar so bili močno omejeni z gibanjem in so lahko vozili samo po progi – kot nekakšni avtomobilski vagoni.
V filmu naj bi tako explorerji obiskovalce vozili mimo vseh kletk, v katerih so bili različni dinozavri – »naj bi« zaradi tega, ker do tega naposled sploh ni prišlo, saj je šlo vse narobe že med testno vožnjo pred uradnim odprtjem, ki je po parku med drugim popeljala nekatere sorodnike ustanovitelja in lastnika parka Johna Hammonda (Richard Attenborough). Zaradi prihajajoče nevihte je tako inženir Ray Arnold (Samuel L. Jackson) vozilom prek računalniškega programa ukazal, naj se vrnejo, a se po izpadu elektrike nikdar niso…
Številni so jih predelali
Poleg tega, da jih je na opisan način poganjala električna energija in da so vozili samodejno, so imeli vsi explorerji tudi značilno usnjeno oblazinjenje, pod vsakim sedežem pa so bila posebna očala za nočno gledanje in čutara z vodo, medtem ko so bile brošure in baterije shranjene v prtljažniku. Čeprav je za pogon avtomobilov skrbela izključno elektrika iz omenjenih tračnic, so njihove luči lahko svetile neodvisno, s pomočjo akumulatorja – to je v filmu vidno, ko ob nevihti elektrike zmanjka in se avtomobili ustavijo, njihove luči pa svetijo naprej, ali pa ko tiranozaver enega od explorerjev s še vedno prižganimi lučmi prekucne na streho. Mimogrede, ta je bila steklena in zatorej prozorna, kar je omogočalo lažji ogled dinozavrov z vseh strani, najvišja hitrost avtomobilov pa je znašala vsega 32 kilometrov na uro.
Kot pri številnih podobnih filmskih avtomobilskih »zvezdah« so se posamezni oboževalci na podlagi filmskega forda explorerja lotili predelave svojih. Nekateri zgolj tako, da so jih pobarvali v barve tistih iz Jurskega parka ter jih opremili z napisi, drugi pa so šli celo v takšne podrobnosti, da so klasično streho zamenjali z omenjeno stekleno. Predvsem na ameriških cestah lahko tako občasno ujamete kakšno vozilo, ki je videti natanko tako kot opisani fordi iz zdaj že legendarnega filma.
