Je pa »s pritiskom na duha« in z »bolečino« mogoče vsaj do neke mere pojasniti kolumnistovo nerazlikovanje med obliko in vsebino oziroma med tem, kaj je javni interes in kaj je v javnem interesu, željo po sistemskem uzakonjanju »vsebinsko prelomnih kulturnopolitičnih vizij« (!) in še kaj. Najbrž je v kolumni iz istega razloga izostalo avtorjevo pojasnilo, na podlagi česa sklepa, da naj bi v predlogu SRČ predstavljen koncept artikulacije javnega interesa ne vključeval in upošteval tudi »zgodovinskih, socialnih, etičnih, moralnih, civilnodružbenih in celo utopičnih kriterijev« ali pa »umetnosti in programov, ki niso zanimivi za trg« itd.
Da kolumnistu ni povsem jasno, o čem piše, je razumljivo. Prostodušno pove, da predloga zakona niti ni prebral v celoti. Če bi ga, bi mu bil javni interes morda manj »skrivnosten«. »Kaj naj bi bil javni interes, kdo in kako naj bi ga določil, kaj ga demokratično zamejuje, vse to so hude in zahtevne teme za temeljite kritične razprave«, zato jih ne kaže jemati z levo roko.
Označitev pomenskega ozadja predloga SRČ z znamenitimi župnikovimi besedami iz Cankarjevih Hlapcev je prav tako površna. Ne gre namreč za »župnikov« kruh, pač pa za kruh nas vseh, in pri njegovi »delitvi« bi se spodobilo precej več demokratičnega pokritja, kot ga imamo zdaj. In če smo že pri domači literaturi, naj tako kot kolumnist (le brez grmenja) z njo tudi končam: Neprekosljivi mojster upodabljanja krajine, v katero spada oblikovanje dokončne sodbe o predlogu sistemskega zakona zgolj na osnovi »iz površne radovednosti prebranih nekaj uvodnih poglavij«, ni bil morda Ivan Cankar, pač pa Fran Milčinski.
BORUT SMREKAR