Popotovanje po prizoriščih, razstaviščih, konceptualnih labirintih in drugih miselnih okljukih štirinajste kasselske Documente človeka nedvomno še enkrat več prepriča, da je umetnost resničnejša od zgodovine in da je treba, če človek želi na enem mestu ugledati svet in trenutek, ki sta nas ujela v svoje zanke, ta hip potovati v Kassel. Pa ne zato, ker bi umetnost metafizično presegala golo evidenco zgodovinskega dogajanja in izza nje odkrivala nekakšen višji smisel dogodka sveta (zgodovine) oziroma vse njegove tragične potencialnosti, grozljive možnosti, kot meni Aristotel, temveč ravno narobe: umetnine (umetniški dogodki, artefakti, dokumenti…), ki so razstavljeni na Documenti in s svojimi umestitvami gradijo pravo miselno džunglo kontekstov in diskurzov, šifriranih pomenov in tudi samo gole telesne objekt(iv)nosti, se nam kažejo ravno kot evidenca tistih robov sveta in tistih zakotij časa, ki jih praviloma spregleda vsako zgodovinopisje in ki so slepa pega vsakega spomina. Zgodovina pripada zmagovalcem, v njenih sobanah pa vse bolj ošabno postopajo tudi tisti, ki so zašli na njeno temno stran in zdaj zahtevajo nov krvni davek. Umetnost na tokratni Documenti pa pripada vsem onim vmes, tistim, ki se jim ni uspelo vpisati v zgodovino, ker jim je prav ona vse vzela; tistim, ki so trpeli v totalitarnih režimih 20. stoletja, umirali v koncentracijskih taboriščih, gladovali v revščini, korakali v begunskih in drugih kolonah; tistim, ki še vedno trpijo, umirajo, gladujejo, hodijo po poteh brez odrešilnega upanja. Umetnost, ki poskuša evidentirati njihovo prezenco, je krhka in lomljiva, kot da se hoče pred pogledom sramežljivo skriti v trashu vsakdanjosti. Obiskovalec Documente ima občutek, da enako, kot se po neki zaumni logiki pojavlja pred njegovimi očmi, ta umetnost tudi sproti izgineva, z njo pa tudi zgodovinski okrušek, ki ga evidentira in vpisuje v spomin. Če bi človek zamudil letošnjo Documento, se zdi, bi prav lahko zamudil tudi čas, v katerem živi. Po drugi strani pa je vsak eksponat tudi nekakšen mrliški list tega časa, ki se v zgodovino tudi po zaslugi umetnosti vpisuje kot čas množičnega umiranja. Razstava v Kasslu je poleg vsega drugega tudi kažipot do »srca teme« današnje Evrope.
Vtisi, evidence, refleksije, pa tudi napačne presoje, zablode, miselne slepe ulice in čustvene senzacije se kopičijo, spodnašajo tla druga drugi in se prepletajo v ...