Bilo je blizu. Pa tudi daleč. Ampak hkrati res tudi najbliže. Maribor še vedno ni dočakal domače zmage v nogometni ligi prvakov. Ampak Ljudski vrt takega Maribora že dolgo ni videl. Kje je bil zadnja tri leta takšen, evropski Damjan Bohar? Kako to, da se je Martina Kramariča štedilo celotne kvalifikacije, potem pa pomaga v svoji prvi evropski tekmi zrežirati preobrat? Od kod 27 poskusov v vrata Spartaka? Odgovore ima strokovni štab, ki je spet presenetil. Kajti Maribor zna igrati v ligi prvakov nogomet, ki se ga še v domačem prvenstvu celo (pre)redko vidi.
Še prejšnji torek so se morali vijoličasti pošteno iztegniti, da so izločili Tabor v Sežani (0:3). V petek proti Celju (0:0) nikakor niso zmogli zabiti. Nato pa pride Spartak (1:1) in je vse, no, skoraj vse drugače. Takega Maribora se niti v državnem prvenstvu ne da videti. Redko. Zelo redko. Morda celo res samo na prvih tekmah skupinskega dela lige prvakov. Maribor je ob debiju med elito premagal Dinamo (0:1) v Kijevu, doma fanatično remiziral s Sportingom (1:1) in zdaj bojevito predstavo ponovil še proti Spartaku. Zmagali bi lahko oboji, možnosti za zmago sta imela oba, enotni pa si niso bili niti v tem, kdo je imel več (lepših) priložnosti. Kar je za Maribor bolj kompliment kot za Spartak, ki mu ni uspelo, da bi z rutino, profesionalnostjo in milijoni zlomil mariborski »aufbiks«.
Darko Milanič ima nesporno avtoriteto, čeravno (ali ravno zato, ker) ob sebi nima Zlatka Zahovića, za katerega se je predsinočnjim postavil, ko je po koncu konference rekel, da upa, da Zahoviću nikoli ne bo treba povedati, zakaj je dobil kazen šestih mesecev. Massimo Carrera, legenda Juventusa, je debela tri leta starejši od Milaniča, in čeprav je bila za oba to prva trenerska tekma v ligi prvakov, razlika ne bi mogla biti večja. Pritisk pa tudi.
Milanič, ki za razliko od Carrere ne potrebuje prevoda za pogovore s svojimi varovanci, je z Boharjem, možem odločitve, govoril predvsem o njegovi učinkovitosti. (So)odločil je proti Triglavu in Krškem. Zakaj ni bolj konstanten? »On je specialist za evropske tekme, ker je zelo hiter in dobro izkorišča prostor med linijami. Po tekmi s Celjem, na kateri je igral zelo dobro, sem se z njim pogovoril. Rekel sem mu, da sem zelo zadovoljen z njegovo igro, a ga tudi spodbudil, da naj bo bolj konkreten v napadu.«
In zdaj, po zadetkih Schalkeju in Spartaku, je Bohar najboljši strelec v zgodovini Maribora v ligi prvakov. Lahko bi imel tudi tri zadetke, če ne bi en strel z glavo končal v vratnici, drugi, brcnjen za zmago, pa za las mimo vrat. Še spomladi se je bojeval za mesto v prvi enajsterici, minila so tri leta, v katerih je zbledel spomin na njegove gole Maccabiju, Celticu in Schalkeju. »Nisem bil na tleh, bil sem še globlje, potem se mi je iztekala še pogodba. Športni direktor mi je dal drugo priložnost in me rešil. Dogovorila sva se v nekaj minutah. Počutil sem se dolžnega, da vrnem zaupanje. Res veliko sem delal, da sem prišel na to raven, na kateri sem zdaj. Sam moraš ugotoviti nekatere stvari, nihče ti jih ne more vbiti v glavo. Potem lahko postaneš boljši.«
Boharjeva zgodba, zgodba še enega povratnika, na katerega formo se je čakalo zlasti takrat, ko je padla (po Vilerju, Rajčeviću, Milcu, čaka se še Vršiča), je zgodba Maribora v potrpežljivi eri Zlatka Zahovića in Darka Milaniča. V prvi eri je ta slovel po (pre)poznih menjavah. Zdaj ne bi mogel bolje zadeti in po Matjažu Keku pokazati Rusom, da za Ljudski vrt potrebuješ veliko več kot le profesionalizem.
