Ena je pač preprosto morala noter. Ne, ne samo za eno točko. Za vztrajnost, pogum, borbo. Maribor je pomeril sedemindvajsetkrat. Sedem-in- dvajset-krat! Z leve, desne, po sredini. Volej, glava, strel. Ni zaman Ljudski vrt rohnel, priganjal, pritiskal: »Ni predaje!« Ni je bilo niti po zaostanku proti Spartaku. Damjan Bohar je že zadel vratnico. Za las. Spartak je imel dva »zicerja« za zmago. Ni jim šla več noter. To je Ljudski vrt, zaklet za Ruse. Martin Kramarić in Marcos Tavares sta se poigrala, spravila žogo na levo stran, do Damjana Boharja. Ta pa… Dras! Ljudski vrt še čaka na prvo zmago, toda zdaj je tudi aboniran na 1:1.
To niso bile samo strelske vaje na prvi trenerski tekmi za oba trenerja. To je bil na-vse-ali-nič nogomet. Nista se taktično štedila Darko Milanič in Massimo Carrera. Maribor se je lahko kosal s Spartakom, ki je imel vidno individualno kvaliteto, ne pa takega kolektivnega duha. Zmanjkalo jim je tudi malo sreče, a ta se je šalila tudi z Mariborom.
»Zelo sem ponosen na to, kar smo naredili. V drugem polčasu smo jih res razbili, imeli kopico priložnosti, žal nismo zabili še drugič. Priložnosti so se vrstile…« je veselilo Darka Milaniča. Ni bil razočaran nad točko. Ampak tu so bila mnenja različna. Kako le točka, če pa je bilo še več priložnosti, štimunga za še gol po vstopu Kramarića, Mešanovića in Pihlerja. »Oni so lahko bolj zadovoljni s točko kot mi,« je naravnost priznal Martin Milec. Še dlje je šel strelec gola. Bohar, ki je za Maribor v ligi prvakov na gostovanju pri Schalkeju zabil za remi: »Imeli smo pet, šest izrazitih priložnosti, ko bi lahko tekmo dobili. Ostaja grenak priokus, v drugem polčasu so bili nemočni, zaslužili smo si zmago, ker je bil prvi polčas z naše strani slabši, moramo biti zadovoljni z remijem.« Niso bili vsi. Marko Šuler je bil že eden takšnih: »Zaslužili bi si zmago.«
Za točke, ki nosijo denar, je šlo. Mariboru je bilo kmalu žal, da nista Martin Milec in Valon Ahmedi matirala Artema Rebrova. Ampak če je Spartak »tepel« sistem s tremi branilci, so imeli v napadu – v prvem delu, ko so bili samozavestno boljši – dva viška. To se je poznalo, vendar ne usodno, ker je Andrej Ješčenko najlepšo priložnost pomeril med viole.
Vse je Saša Gajser povedal med polčasom. Samozavest ni manjkala. Taktična disciplina tudi ne. Morda ni šlo vse čisto prav, ni pa šlo nič tako narobe. Dokler ni Spartak dovolj trmasto vztrajal tam, kjer mu prej ni šlo. Po sredini. Nihče ni odbil žoge, še najmanj Blaž Vrhovec, pa je Fernando pomeril. Jasmin Handanović je storil vse, odbil žogo, na stran. A točno tam je bil Aleksandr Samedov. Pod prečko. Spartak je imel še dve zaključni žogi. Ni jim več šlo v teh strelskih vajah. Maribor je spet pokazal, kaj je njegova moč. Kolektivni duh in že osem evropskih tekem nepremagani Ljudski vrt.