»Slovenija, moja dežela.« Kmalu ne bo več moja dežela. Bo dežela tujega kapitala in nekaterih naših visokih politikov, ki nas z visokimi številkami o zaposlitvi in blagostanju, ki bi sledilo v nekateri morda malo manj razviti pokrajini, prijazno zavajajo tudi v korist svojih interesov. O tem, da bodo na rodni vrtni zemlji zrasli betonski zidovi, ki bodo prečudovito pokrajino, polja in gozdove spremenili v betonsko pošast, niti enega stavka. Da bo gmota materiala in vsa tehnologija neškodljiva in za okolje varna, so pripovedke, ki jim v trenutni stiski tamkajšnji ljudje verjamejo, vendar se največkrat ne uresničijo. So opuščeni kamnolomi, proste nerodovitne pokrajine, čeprav tudi teh v Sloveniji ni veliko, kjer bi pogojno lahko uresničili take projekte.
Danes Slovenija ni več siromašna deželica, da bi morali kot po drugi svetovni vojni zaradi preživetja uničevati najboljšo rodno zemljo. Nato pa se pojavi še izsiljevanje, da imajo v sosednji državi že izdano gradbeno dovoljenje za omenjeno proizvodnjo, kot da je to dokument, ki nas bo prisilil, da moramo takoj poklekniti in privoliti. Vsak razsoden človek ve, kaj se dogaja v ozadju. Vsi, ki imamo radi svojo domovino, imamo radi najlepšo deželo na svetu. Kot mnogi narodi, tudi slovenski narod je veliko pretrpel, če potrpimo še za tisočinko tistega, nam bodo bodoči rodovi zelo hvaležni. Ne naredimo še ene rane v slovenski organizem.
