Rusija, mediji, šef FBI James Comey, demokratski tekmec Bernie Sanders, celo predsednik Barack Obama, podpredsednik Joe Biden in seksizem so tako ali drugače vsi sokrivi, da je demokratska predsedniška kandidatka Hillary Clinton lani izgubila volitve proti Donaldu Trumpu. Tako vsaj razmišlja sama, sodeč po izvlečkih iz njene nove knjige s pomenljivim naslovom: »Kaj se je zgodilo?«
Naslov knjige lepo odraža začudenje, ki je v Ameriki in širše zavladalo v zgodnjih urah 9. novembra lani, ko je bil za zmagovalca razglašen Trump. Toda odtlej je minilo že slabo leto dni, zato so si ameriški komentatorji precej edini, da je knjiga predvsem del procesa, s katerim Clintonova še vedno preboleva poraz na enih od najbolj presenetljivih predsedniških volitev. K pisanju jo je verjetno spodbudil še zajetni honorar. Koliko je znašal, sicer ni znano, je pa Clintonova za knjigo Težke odločitve leta 2014 dobila 14 milijonov dolarjev predujma.
Zakaj Obama ni bil glasnejši?
Sodeč po izvlečkih Clintonova jasno zapiše, da je krivda za poraz proti Trumpu na koncu predvsem njena, zlasti ker je posvetila premalo pozornosti ključnima državama Michigan in Wisconsin in ker ji ni uspelo oblikovati jasnega sporočila, kaj ponuja Američanom. A obenem poskuša dogodke, ki so jih ameriški mediji in javnost že prečesali po dolgem in počez, postaviti v kontekst s svojega vidika. Medije obtožuje, da so bili do nje nesorazmerno kritični z razpihovanjem zgodbe o spornem zasebnem strežniku za službeno elektronsko pošto, Trumpu pa gledali skozi prste tako močno, da »bi to skoraj moral prijaviti kot politično donacijo«. Zelo kritična je do »dramatičnega posredovanja« Comeyja, ki je preiskavo o elektronski pošti znova odprl tik pred volitvami, kar naj bi ji odneslo ključne glasove še neodločenih volilcev. Sandersa obtožuje, da je v tekmi za demokratsko nominacijo vztrajal predolgo in jo osebno napadal. Clintonova piše, da se je za kampanjo odločila tudi zaradi prigovarjanja Obame, ki ji je ves čas dajal nasvete. A vendar se sprašuje, zakaj s predsedniškega položaja ni jasneje spregovoril o ruskem vpletanju v volitve. Bidnu pa očita kritiko, da se je premalo posvečala srednjemu razredu. Opazno pa je nekritično vzela v bran svoj predvolilni štab, rekoč da je bil najboljši, kar jih je imela, medtem ko denimo knjiga Raztreščena (Shuttered) dveh zunanjih avtorjev nasprotno navaja številne razkole v njenem štabu in napake, ki jih je zagrešil.
Na Trumpovo inavguracijo po Bushevem nasvetu
Clintonova razkriva tudi več zanimivih podrobnosti: da je razmišljala o bojkotu Trumpove predsedniške zaprisege, pa si premislila po pogovoru z bivšim predsednikom Georgeem W. Bushem, ki jo je tudi prvi poklical po tistem, ko je priznala volilni poraz. Piše, da jo je Obama že leta 2013 nagovarjal h kandidaturi, čeprav ima zelo visoko mnenje o Bidnu. In dodala stavka, ki nakazujeta, da le razume, kje se je skrival eden njenih največjih problemov: »Sprijaznila sem se, da se je veliko ljudi, milijoni in milijoni, odločilo, da me preprosto ne marajo. Predstavljajte si, kako se človek ob tem počuti.«
