Medtem ko je med delodajalci kar 80 odstotkov povpraševanja po kadrih z največ peto stopnjo izobrazbe, še zlasti po delavcih za preprosta dela, voznikih težkih tovornjakov, prodajalcih, varilcih, orodjarjih, zidarjih, čistilkah, varnostnikih in podobnih večinoma nizko plačanih in fizično zahtevnih delih, se še vedno skoraj polovica mladih vpisuje v višje- oziroma visokošolsko izobraževanje in šola za poklice, za katere ni zaposlitve. V javnem sektorju, kjer sicer primanjkuje kadrov na vseh področjih, od zdravstva in sociale do uniformiranih poklicev, za zapolnitev potreb primanjkuje denarja, za gospodarstvo, ki še naprej v preveliki meri sloni na delovno intenzivnih panogah z nizko dodano vrednostjo in nizkimi plačami, pa med Slovenci ni dovolj interesa. Ustreznega kadra delodajalci ne dobijo niti na zavodu za zaposlovanje, kjer so ob izpraznitvi bazena za delo sposobne delovne sile ter bistveno prenizkem vlaganju države v aktivno politiko zaposlovanja ostali večinoma le slabo motivirani nizko izobraženi in dolgotrajno brezposelni starejši delavci.
Situacija je paradoksalna. Medtem ko morajo po eni strani delodajalci delavce iskati v tujini, predvsem na Balkanu, se po drugi strani Slovenci v vse večjem številu selijo na zahod. Samo lani denimo se jih je v tujino odselilo skoraj devet tisoč ali trikrat več kot pred desetimi leti, pri čemer je najbolj skrb zbujajoče, da gre v največji meri za mlade ljudi, stare od 25 do 34 let, od katerih jih ima kar 40 odstotkov višjo ali visokošolsko izobrazbo.
Verjetno ni treba poudarjati, da takšni trendi v ničemer ne morejo pripomoči k nujnemu dvigu produktivnosti slovenskega gospodarstva, ki že petnajst let stagnira pri okoli 80 odstotkih evropskega povprečja. Prenizka produktivnost, ki je po nedavni oceni OECD trenutno največji problem, s katerim se srečuje Slovenija, onemogoča hitrejše približevanje najrazvitejšim državam, obenem pa tudi rast plač, s katero bi privabili tuje in zadržali domače strokovne kadre. Poleg pomanjkanja investicij v visoko tehnologijo in še vedno pretiranih birokratskih ovir je po oceni stroke za nizko produktivnost krivo pomanjkanje znanja in inovacij, kar dokazuje podatek, da je največji zaostanek za zahodom prav v tehnološko zahtevnih panogah.
Ob učinkovitejšem vlaganju v znanje, izboljšanju poslovnega okolja in organizacije dela v podjetjih pa seveda ne smemo pozabiti, da vsaka država, naj bo še tako tehnološko razvita in digitalizirana, potrebuje tudi izučene kovinarje, zidarje, mizarje in druge izučene obrtniške poklice. Teh kadrov v Sloveniji že vrsto let močno primanjkuje, za to pa so poleg preslabe povezanosti med potrebami trga dela in izobraževalnim sistemom kriva zlasti previsoka pričakovanja staršev, ki si svojih otrok ne znajo predstavljati drugače kot bodoče zdravnike, odvetnike, profesorje, direktorje… Da se je v letošnji prvi letnik ponovno uvedenega vajeništva vključilo le nekaj več kot 50 dijakov, kar je zgolj četrtina že tako skromno zastavljenega načrta ministrstva za delo, tako niti ne more biti veliko presenečenje.
