»Ne vem, če so mladi danes bolj obremenjeni. V šoli je vse zelo načrtovano – vse aktivnosti, pisni preizkusi znanj in ustna preverjanja znanja so napovedani. Menim, da če dijaki sproti delajo in upoštevajo navodila profesorjev, kako naj se učijo oziroma pripravljajo na pouk, zaradi tega nimajo premalo prostega časa. To sem opazila pri svojih štirih otrocih, ki so že uspešno zaključili gimnazijsko šolanje in tudi študij,« razmišlja sogovornica.
Opaža, da čedalje več mladih vse pogosteje uporablja pametne telefone. Tisti, ki se aktivno ukvarjajo s športom, so zelo ozko usmerjeni in tudi preutrujeni. Dijaki, ki pa se ne ukvarjajo s športom, so veliko manj aktivni.
Posledice spremenjenih prostočasnih dejavnosti se kažejo na različne načine. »Bistvene razlike med sedanjimi dijaki in dijaki izpred dvajsetih in več let so v motoričnem znanju, ki ga izkazujejo ob prihodu. Nekateri imajo ogromno znanj, drugi prav nobenega. Nekateri so trenirali že cel kup različnih športov, drugi ne znajo držati niti žoge v roki, teči ali narediti preprostega prevala ali stoje na rokah. Kar zadeva splošno telesno pripravo, pa je sploh škoda govoriti. Sama se lahko s svojimi nekaj več kot šestdesetimi leti mirno kosam z dijakinjami v teku na 600 metrov ali pri Cooperjevem testu. Tudi pri dijakih ni stanje nič boljše. Gibljivost je precej slabša, več je prekomerno težkih deklet in fantov. Tudi moč rok in ramenskega obroča je opazno slabša.«
Brez muje se še čevelj ne obuje
Gimnazijski program danes obsega tri ure športne vzgoje tedensko v splošnih oddelkih, v športnih oddelkih pa šest ur tedensko. »Za dijake v splošnih oddelkih je to premalo. Po moje bi moral biti vsak dijak deležen ene ure športnih aktivnosti dnevno – tri ure tedensko v okviru pouka in dvakrat tedensko v okviru izbirnih športnih aktivnosti,« meni Nevenka Omerzu.
Na šentviški gimnaziji so v preteklem šolskem letu na njeno pobudo uvedli redna športna druženja po pouku, kjer se dijakinje in dijaki skupaj družijo v igri odbojke, nogometa, namiznega tenisa, dvoranskega hokeja. »Zelo radi vadijo tudi v šolskem fitnesu. Dijakom organiziramo medrazredna tekmovanja v različnih športnih panogah. Moji kolegi vsako leto organizirajo šole v naravi, kjer smučajo, tečejo na smučeh, bordajo, se potapljajo, kolesarijo, veslajo in v zadnjem času tudi veslajo stoje,« dodaja sogovornica.
Pravi, da imajo njihovi dijaki večinoma zelo pozitiven odnos do športne vzgoje, kjer jim profesorji lahko ponudijo zelo pestre športne vsebine. Fantje zelo radi igrajo igre z žogo (košarka, nogomet, odbojka), dekleta imajo najraje odbojko, aerobiko in nogomet ter zadnji dve leti tudi dvoranski hokej. Radi imajo tudi badminton in namizni tenis, medtem ko najmanj obožujejo energetsko bolj zahtevne športe, kot sta na primer vzdržljivostni tek ali hoja na bližnji hrib.
Opaža tudi, da vse več deklet in fantov tehnologijo uporablja tudi za vadbo doma: »Nekaj se jih vozi s kolesi v šolo, obiskujejo Šmarno goro, sprehajajo svoje kužke, vse več pa je tudi takih, ki se odločajo za vadbo v fitnesu ali različne načine vodene vadbe.«
Svoje dijake Nevenka Omerzu vselej spodbuja k bolj zdravemu vsakdanu. Najraje jih vzgaja s svojim zgledom: ne kadi, v službo se iz Zbilj pri Medvodah velikokrat pripelje s kolesom, hodi na Šmarno goro, dijake nagovarja, da se udeležijo katerega izmed tekov, se pozimi v prostem času preizkusijo v smučarskem teku...
»Malo se boste nasmejali, ko vam bom povedala tole. Pravim jim, kar je meni večkrat rekla moja babica: 'Čič ne da nič razen debelo in mlahavo rit!' In tudi to, da brez muje se še čevelj ne obuje...«
