Razstava o Jožetu Plečniku je sorazmerno majhna in usmerjena predvsem na eno, vendar kompleksno vprašanje: »Smo danes sposobni preseči tradicionalen pogled na njegovo arhitekturo?« Kustos razstave arhitekt Andrej Hrausky je sebi in drugim postavil to vprašanje in skozi razstavo skuša na nekaj primerih razložiti, da Plečnikovo delo ni le del naše tradicije, ampak se da pri njem izluščiti tudi nauke za sodobnost. Z razstavo želi poudariti Plečnikovo držo pri ustvarjanju, ko se je po prvi svetovni vojni zavestno odločil za lastno ustvarjalno pot, ne glede na svetovne smernice v takratni arhitekturi.
Andrej Hrausky pravi: »Ta pot je sledila prepričanju, da ima arhitektura pomembnejšo nalogo, kot je zgolj funkcionalnost. Da gradi našo civilizacijo in naj pusti trajen pečat v svetu, v katerem živimo. Zato je Plečnikova arhitekturna govorica tako klasična – da bi bila razumljiva. Njene prave odlike pa se skrivajo v izvirnosti njegovih rešitev. Kjer most ni most, ampak trg na vodi, knjižnica je tempelj modrosti, mrtvašnica pa ni »centralno razstavišče mrličev«, kot je rekel Plečnik, ampak arhitekturni park poslovilnih kapel. V Ljubljani mu je uspelo povezati tradicijo s sedanjostjo v prepletu, ki koristi obema.«
Plečnikovo delo se običajno deli na tri obdobja, ki so povezana s tremi mesti, v katerih je deloval: Dunajem, Prago in Ljubljano. Na Dunaju je študiral in postal del dunajske avantgarde, zbrane okrog profesorja, arhitekta Otta Wagnerja. V Prago jo prišel pred prvo svetovno vojno, kjer pa skoraj 10 let zaradi vojne in bede ni mogel ustvarjati, večja naročila je dobil šele leta 1920.
Pomembno je, kar med drugim zapiše Andrej Hrausky: »Med prvo vojno se je soočil z neverjetnim uničenjem in človeškimi žrtvami, kar je občutljivega Plečnika zelo pretreslo. Imel je dovolj časa, da je lahko temeljito premislil o svojem odnosu do arhitekture in si dokončno izbral samosvojo pot, ne da bi se menil za svetovne trende v sodobni arhitekturi. Ugotovil je, da je smisel arhitekture v njenem preseganju časa, in zato je stremel k večni arhitekturi (architectura perennis), ki bo razumljiva vsem, ne le danes, ampak tudi v prihodnje.«
Razstava skuša pokazati vrednost Plečnikovega zrelega obdobja, moč njegove ustvarjalne poti in odkriva temeljna načela, ki naj bi bila tudi nauki za sodobnost.
