Mnogi Kolumbijci še vedno ne podpirajo mirovnega sporazuma med vlado in levičarskimi gverilci FARC. Medtem ko so ti izpolnili svoje zaveze, tako da jih je 7000 prišlo iz džungle in predalo orožje, vlada še vedno zavlačuje pri izpolnitvi svojih obljub.
Glavni cilj papeževega štiridnevnega obiska v Kolumbiji je dati nov zagon procesu sprave in spodbuditi kolumbijsko katoliško cerkev, da prevzame odgovornost za mir in obnovo države. Sedanjega poglavarja Katoliške cerkve pa se nikakor ne sme podcenjevati, saj je leta 2014 – prav tako po 52 letih – dosegel obnovitev diplomatskih stikov med ZDA in Kubo.
Frančišek rešil mirovni sporazum
V 52 let trajajoči državljanski vojni je umrlo več kot 300.000 Kolumbijcev, 7 milijonov pa je bilo izgnanih s svojih domov ali je z njih zbežalo. Mnogi trdijo, da se nekdanji gverilci ne morejo potegovati za službe in sedeti v parlamentu, dokler ne bodo odšli v zapor in prestali kazni. Tega mnenja so tudi nekateri v Katoliški cerkvi. Drugi, kot na primer vodja kolumbijskih jezuitov Carlos Correa, ki je bil kot vaški župnik priča pokolu, ki ga je nad njegovimi farani izvedla paravojaška skupina, da bi jih odvrnila od podpiranja gverilcev, misli drugače: »Kdorkoli je bil priča takšnim grozodejstvom, brez zadržkov podpira mirovni sporazum.«
Škofje so sicer podpirali pogajanja med vlado in FARC, vendar lani na referendumu vernikom niso dali navodil, kako naj glasujejo. Tako so prispevali k temu, da so na referendumu zmagali nasprotniki miru. Nato je posegel vmes njihov šef, papež Frančišek, ki je po vatikanski diplomaciji pritisnil na Kolumbijce, naj ohranijo mirovni sporazum. Mirovni sporazum je zatem odobril kolumbijski kongres.
Bojazni cerkvenih konservativcev
Veliko Kolumbijcev pričakuje, da se bo papež zdaj zavzel za mir, ne pa za mirovni sporazum. V konservativnem delu cerkve in katoličanov se ga pravzaprav bojijo, ker ga imajo za levičarja. Pojavljajo se celo trditve, da je prišel podelit blagoslov za »vzpostavitev castrovsko-chavističnega režima v Kolumbiji«. Na desnici, ki je za prejšnjega predsednika Álvara Uribeja, tudi menijo, da je pred predsedniškimi volitvami, ki bodo prihodnje leto, prišel podpret nepriljubljenega predsednika Juana Manuela Santosa. Tudi Uribe je za mir, a za takšnega, da je zanj treba najprej nadaljevati državljansko vojno. Sam papež je bil lani zelo jasen: »Predsednik Santos je pripravljen veliko tvegati za mir, nekateri pa so pripravljeni veliko tvegati, da bi nadaljevali vojno.«
Blizu papežu so duhovniki, ki se posvečajo nižjim slojem in so tudi zato v zadnjih letih lahko odigrali pomembno vlogo kot posredniki med vlado in gverilci (med temi so tudi duhovniki). Napredni del Cerkve, ki danes pogosto pomaga nekdanjim gverilcem pri vrnitvi v civilno življenje, upa, da bo papež prepričal večino v mirovni sporazum.
Frančišek seveda v Kolumbiji ne bo mogel prezreti sosednje Venezuele, kjer kljub velikim zalogam nafte vlada veliko pomanjkanje in kjer je skorumpirani chavistični režim poleti naredil odločilne korake iz demokracije v diktaturo. Lani oktobra je papež neuspešno posredoval. Pred nekaj tedni pa je Sveti sedež ostro napadel nedemokratično izvoljeno ustavodajno skupščino, najbrž pod vplivom venezuelskih škofov, ki so bili pred tem nezadovoljni s papeževo mlačnostjo. Venezuelska cerkev in opozicija zdaj upata, da bo papež s pomočjo svoje avtoritete in široke diplomatske akcije prisilil predsednika Nicolasa Madura v dialog.
