Občinstvo, ki se je pred prihodom zvezdniške trojice že dolgo zbiralo pred rdečo preprogo, je bilo nad zvezdniki navdušeno – četudi so novinarji in kritiki zjutraj na novinarski projekciji film, ki se je izkazal za nekoliko trapastega, izžvižgali. Velika zvezda rdeče preproge je bila predvsem Jennifer Lawrence, ki v filmu Mama! igra mlado ženo narcističnega pisatelja v ustvarjalni krizi (Javier Bardem), s katerim živi v osamljeni stari vili na jasi sredi gozda. Nekega večera na njuna vrata nepričakovano potrka neznanec, domnevni zdravnik (Ed Harris), in četudi bi ona raje videla, da ga odslovita, ga mož sprejme z nepričakovanim navdušenjem in mu celo ponudi prenočišče. Položaj se začne zapletati, ko za njim prispe še njegova žena, pa še njuna dva sinova, ki se med seboj bojevito spopadeta; sumljivo širokosrčni pisatelj družini nazadnje priredi še pogreb, na katerega se usuje cela horda sorodnikov.
Darrena Aronofskega sicer poznamo po filmih, kot so Pi, Rekvijem za sanje ali Črni labod – in tudi ideja filma Mama! morda ni slaba. Vzdušje v vili sredi gozda je čedalje bolj nadrealistično in sanjsko – pravzaprav morasto –, saj si »mama« obupano prizadeva, da bi iz hiše spravila neželene obiskovalce, ki pa jih je nerazložljivo čedalje več in so čedalje bolj nevzdržni – v svoji temačni komičnosti vzdušje delno spominja celo na Kafkove romane. Mama! je hkrati do skrajnosti prignana zgodba o izkoriščanju ženske kot partnerice in matere – medtem ko Bardemov lik vse svoje moči in pozornost usmerja predvsem v svoje pisanje (ali ustvarjalno krizo), svojo virilnost in svoj narcisizem in ki mu nešteti oboževalci, ki prihajajo na vrata, neustavljivo godijo, njegova partnerica obnavlja in opremlja hišo, pleska stene, čisti, kuha, nato pa se povsem prepusti še »ultimativni nalogi ženske«, torej tej, da ima otroka. Kljub temu se film nekje v zadnji tretjini režiserju povsem iztrga iz vajeti, tanka meja med premišljenim absurdom in nečim, kar je preprosto nesmiselno, se sesuva, film poskuša iz prizora v prizor bolj šokirati in za to uporablja čedalje bolj cenena sredstva. Film, o katerem so prvi, ki so ga videli, zatrjevali, da bo »najbolj kontroverzen film po Peklenski pomaranči«, o katerem bodo »predavali na akademijah« in ki bo »spreminjal življenja«, ne dosega ničesar od naštetega.
Portret ameriškega juga
Britanskega dramatika Martina McDonagha smo doslej v svetu filma poznali po filmih, kot sta (v grozljivem slovenskem prevodu) izvrstna Morilca na kolektivca in Sedem psihopatov in shih-tzu. Letos je posnel film Trije oglasni panoji pred Ebbingom v Misuriju, ki je bil eden najbolj težko pričakovanih na letošnjem festivalu – tudi zato, ker se ponaša z izvrstno igralsko zasedbo. Igralka Frances McDormand, znana iz filmov bratov Coen, igra Mildred Hayes, mamo najstnice, ki so jo neznanci pred dobrimi sedmimi meseci posilili in ubili; ker policija krivcev ni našla, se Mildred odloči, da bo na cesti, ki pelje v mesto, postavila tri ogromne oglase, ki za neuspeh krivijo šerifa Willoughbyja (Woody Harrelson), ki je sicer znan kot izredno prizadeven in pravičen policist, poleg tega ima raka in mu preostaja le še nekaj mesecev življenja. Oglasni panoji, zaradi katerih v mestecu zavre kri, so le rdeča nit filma, ki si sicer prizadeva naslikati portret majhnega mesteca na ameriškem jugu: družinsko nasilje, nenehno preklinjanje, grobo obračunavanje, rasistične in homofobne šale policistov, njihovo nekaznovano znašanje predvsem nad temnopoltimi… Kljub vsemu svojemu cinizmu film Trije oglasni panoji prejšnjih režiserjevih filmov v premišljenosti in inteligentnosti še zdaleč ne dosega, saj nekajkrat zdrsne v cenen patos, drugič pa na smeh pri občinstvu stavi s klišejskimi in seksističnimi šalami; kliše »neumne blondinke« ali »trapaste ženske kokoši« ni le žaljiv, ampak predvsem grozljivo izrabljen, saj se v filmu pojavlja že od njegovih začetkov, torej že dobrih sto let; in težko je verjeti, da si je takšen spodrsljaj – še bolj kot v političnem, v ustvarjalnem smislu – leta 2017 privoščil prav režiser in scenarist, kot je McDonagh.
