Recep Tayyip Erdogan turške izseljence v EU že dolgo poziva, naj zavrnejo asimilacijo. Nedavno pa jim je dejal, naj imajo vsaj po pet otrok. Daje jim tudi vedeti, da je on tudi njihov voditelj in da so uspehi Turčije njihovi uspehi. Je prvi turški voditelj, ki se tako očitno obrača na turške izseljence. Lani je konservativni berlinski dnevnik Die Welt celo pisal, da turške tajne službe uporabljajo v Nemčiji 6000 ovaduhov in vohunov, tako da pride eden na 650 turških priseljencev! Tako imajo novinarji velike težave, ko poskušajo med Nemci turškega rodu najti sogovornike.
Na aprilskem referendumu o problematičnem povečanju moči predsednika Erdogana je v Nemčiji 63 odstotkov udeležencev glasovalo za njegov predlog, kar je večji delež kot v Turčiji. A referenduma se je udeležilo le 650.000 ali 49 odstotkov turških državljanov, ki živijo v Nemčiji.
Nemško-turški odnosi na psu
Sicer pred parlamentarnimi volitvami 24. septembra voditelji nemških strank kar tekmujejo, kdo bo bolj kritiziral Erdogana. Nemški zunanji minister Sigmar Gabriel je celo pozval Nemce, naj ne hodijo na dopust v Turčijo. Turške oblasti so namreč letos dale iz političnih razlogov zapreti 12 nemških državljanov.
Mnogi se čutijo zapostavljene
To je najbrž treba povezati s tem, da je po neuspešnem državnem udaru v Turčiji julija lani Nemčija dala politični azil (pogosto samo domnevnim) privržencem imama Fethullaha Gülena. Med njimi so bili številni diplomati, poslovneži, oficirji, zaposleni v Natu in drugi. Junija so turške oblasti Berlinu predlagale, da v zameno za izročitev dveh turških generalov, ki sta lani zbežala v Nemčijo, osvobodijo Deniza Yücela, novinarja berlinskega dnevnika Die Welt. Pod obtožbo, da je vohunil za nemško tajno službo, je zaprt že pol leta.
Če je trenutno v Evropi morda prav Nemčija najhujši sovražnik Turčije – tudi zato, ker je pokol Armencev označila za genocid, ker dovoli demonstrirati »kurdskim teroristom« in ker od Bruslja zahteva ukrepe proti Ankari –, pa so bili v 20. stoletju nemško-turški odnosi velikokrat zelo dobri. Pomembno sodelovanje se je začelo s sporazumom o prihodu turških delavcev med Bonnom in Ankaro leta 1961. Z zakonom iz leta 2000 so turški priseljenci lažje dobili nemško državljanstvo. Toda diskriminacija je ostala in tudi zaradi nje danes številni Nemci turškega rodu podpirajo Erdogana. Med drugim za nemške muslimane ni lahko, da kar 60 odstotkov Nemcev meni, da islam ni del Nemčije. Za marsikaterega nemškega Turka pa je neprijetno že to, da si lahko pridobi zaupanje Nemcev samo, če kritizira Erdogana. Še pred petimi leti so bili zaradi njegovih gospodarskih uspehov lahko ponosni kot Turki, saj so ga nemški mediji povzdigovali v nebo. Kot kaže polovična udeležba na aprilskem referendumu, pa se mnogi nemški Turki tudi požvižgajo na Turčijo.
