Evropska konfederacija sindikatov ETUC, katere članica je tudi Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), je v sklopu kampanje Evropa potrebuje višje plače pozvala k zvišanju plač v državah srednje in vzhodne Evrope ter k zmanjšanju zaostanka do zahodnoevropskih držav. Ker so plačne razlike po njihovi oceni posledica večjega izkoriščanja delavcev v novih članicah EU in zaostajanja plač za produktivnostjo, menijo, da bi se morale plače zdaj zviševati hitreje tako od inflacije kot tudi od produktivnosti. ETUC ob tem poziva k povišanju minimalnih plač – te naj bi v skladu z že nekoliko pozabljenimi usmeritvami iz Evropske socialne listine in konvencije Mednarodne organizacije dela znašale vsaj 60 odstotkov povprečne plače v posamezni državi.
Razlike med plačami škodijo vsej EU
V krovni organizaciji evropskih sindikatov ugotavljajo, da se je plačni razkorak med vzhodom in zahodom Evrope vztrajno zniževal vse od konca 90. let prejšnjega stoletja pa do leta 2008, ko je rast plač na vzhodu zaustavila gospodarska kriza. Od tedaj se je razlika povečala v kar šestih vzhodnoevropskih državah, najbolj na Hrvaškem, kjer je upadla s 43 na 37 odstotkov povprečne zahodnoevropske plače, in na Madžarskem (s 35 na 28 odstotkov). Plačna razlika se je povečala še na Poljskem, v Romunija, Češki, za eno odstotno točko pa tudi v Sloveniji, ki je sicer edina država na vzhodu, kjer je povprečna plača z 59,5 odstotka višja od polovice povprečne plače v zahodni Evropi.
Evropski sindikalisti so prepričani, da prevelike plačne razlike škodijo obema polovicama celine. Medtem ko beg možganov z vzhoda na zahod spodkopava gospodarski razvoj vzhodne Evrope, pa po drugi strani izkoriščanje napotenih vzhodnoevropskih delavcev spodkopava plače na zahodu. Vse večje razočaranje na obeh straneh povzroča vzpon političnih sil, ki ne pristajajo na vrednote EU, s tem pa plačna neravnovesja ne prinašajo le socialnih krivic, ampak ogrožajo vzdržno rast in prihodnost EU, opozarjajo v ETUC.
Delodajalci opozarjajo na prenizko produktivnost
»Gospodarske krize je že zdavnaj konec, zato zahtevamo, da se plače povišajo. Dovolj je bilo varčevanja na račun delavcev v zasebnem sektorju, ki so z odpuščanjem in zniževanjem plač nosili glavno breme krize,« je ob pozivu evropskih sindikatov zapisal predsednik ZSSS Dušan Semolič, in poudaril, da višje plače pomenijo bolj zadovoljne zaposlene, večje povpraševanje in višjo gospodarsko rast. Ob tem je opozoril, da delodajalci zaradi nizkih plač vse teže dobijo delavce, pa tudi, da se gospodarstvo s politiko nizkih plač »potiska v podrejeno in odvisno vlogo, ki temelji na proizvodih z nizko dodano vrednostjo«.
Delodajalska združenja so nad zahtevami zgrožena. Prepričana so, da bi njihova uresničitev močno ogrozila mednarodno konkurenčnost Slovenije in na deset tisoče delovnih mest. »Sindikati hočejo nekaj, česar še nismo zaslužili. Če je takšen način mogoč v javnem sektorju, pa to pri gospodarstvu ne gre,« opozarja Jože Smole, generalni sekretar Združenja delodajalcev Slovenije (ZDS) .
V Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) poudarjajo, da je minimalna plača v Sloveniji, ki znaša 50 odstotkov povprečne plače in je glede tega najvišja v EU, že zdaj previsoka, zato v številnih regijah omejuje ali celo onemogoča zaposlovanje. Splošen dvig plač je po njihovem nemogoč zaradi prenizke produktivnosti, ki se že 15 let vrti okoli 80 odstotkov povprečja EU, kakor tudi zaradi bistveno višjega stroška dela kot pri glavni konkurenci – višegrajskih državah (Češka, Slovaška, Poljska in Madžarska).
Zaradi pomanjkanja delavcev se plače že višajo
»Višjih plač ne moremo doseči z državno direktivo. Podjetja dosegajo različno produktivnost, ki je ključna za konkurenčnost, pri čemer je povprečna dodana vrednost na zaposlenega v Sloveniji še vedno 2- do 3-krat nižja od zahodnoevropskih držav, zato bi bili z zvišanjem plač še manj konkurenčni,« opozarja Bogomir Strašek, direktor KLS Ljubno, zlate gazele 2011, kjer plače povišajo vsaj enkrat letno, nedavno so jih za pet odstotkov, in so tako za petino višje od državnega povprečja.
Strašek pravi, da so višje plače lahko le dolgoročna posledica višje produktivnosti in dodane vrednosti. »Pri nas v Ljubnem lahko povečujemo plače samo zato, ker smo posodobili proizvodnjo, jo robotizirali in digitalizirali procese. Vsako leto vložimo v posodobitve med 10 in 15 milijonov evrov in konstantno izboljšujemo produktivnost, kar nam omogoča, da zdržimo hude pritiske na zniževanje cen in ostajamo globalno konkurenčni,« pojasnjuje Strašek. Za višje plače bi morali po njegovem zmanjšati izdatke za javni sektor in bistveno izboljšati učinkovitost državne uprave. Podjetja pa podpreti z nižjimi davki in bolj fleksibilno delovno zakonodajo.
Čeprav si zvišanja plač še zlasti ne morejo privoščiti delovno intenzivne panoge z nizko dodano vrednostjo, jih v to vse bolj sili pomanjkanje delovne sile in visoka fluktuacija obstoječega kadra. Zaposleni v teh praviloma pri delodajalcih najbolj iskanih poklicih se namreč odločajo za menjavo delodajalca že, če jim namesto troizmenskega dela ponudijo dvo- oziroma enoizmenskega ali le nekaj deset evrov neto višjo plačo. Med takšnimi podjetji so tudi Loške mesnine. »Vsi iščemo delavce. Plače se dvigujejo, kar je prav, vprašanje pa je, ali bomo ta tempo ob cenah, ki jih dosegamo na trgu, tudi zdržali,« pravi direktor Loških mesnin Mitja Vodnjov.
