Že od odprtja letošnjega beneškega filmskega festivala na glavni tekmovalni program letijo kritike zaradi skrajno neenakomerne zastopanosti spolov: med filmi ni niti enega, ki bi ga posnela režiserka, le moški so denimo tudi v kritiški žiriji, ki bo filme ocenjevala poleg velike žirije. Annette Benning, predsednica žirije, je izjavila, da nas v tem pogledu »čaka še dolga pot«.
Clooney kot očarljivec
Benetke so postale prvič zares živahne v soboto, ko je na festival prispel George Clooney s filmom Suburbicon. Ob tem je očaral vse od občinstva do fotografov in novinarjev na tiskovni konferenci, ki so postavljali tudi nenavadna vprašanja, denimo, ali bo kdaj razmišljal o kandidaturi za predsednika ZDA.
Suburbicon je šesti film v njegovi režiji, dogajanje pa je postavljeno v predmestje namišljenega ameriškega kraja; podoben je filmom bratov Coen, kar ni nenavadno, saj je Clooney film posnel po njunem scenariju iz osemdesetih let. Ameriška predmestja so v filmih na sploh vse preveč idiličen kraj, da se za podobami majhnih hišic, belih ograjic in urejenih vrtičkov ne bi skrivalo nekaj tako ali drugače grozovitega – bodisi v smislu družbenih krivic bodisi v smislu temačnih družinskih skrivnosti ali česa tretjega, morda tudi nekoliko nadrealističnega. V Suburbiconu se ne ostane samo pri enem: medtem ko se množica prebivalcev zbere pred hišo edine črnske družine v mestu, glasno protestira in čez njihova okna razprostira konfederacijske zastave, v sosednjo hišo vlomita moška, ki zvežeta in omamita očeta, mamino sestro in sina, mamo pa ubijeta; v nadaljevanju se izkaže, da je tudi idiličnost družinice res samo krinka.
Čeprav Suburbicon že od začetka – ki je pravzaprav namišljen TV-oglas za nepremičnine v mestecu – deluje zelo dodelano, premišljeno in privlačno, se nazadnje izkaže, da je takšen celo preveč. Tako kot je utesnjena družba petdesetih v ZDA, ki jo portretira, film ne pusti dihati niti sami zgodbi; v dramskem smislu mora pripoved namreč tako lično pristajati zastavljenemu okviru, da vedenje njenih likov ne deluje več prepričljivo. Hkrati – morda je to tudi posledica tega, da je scenarij nastal v osemdesetih – v njem ni ničesar, kar bi gledalca tako ali drugače presenetilo ali napeljalo k razmisleku; Suburbicon je film o tem, da so bile ZDA v petdesetih rasistične, in je film, ki pokaže, da je to narobe – kar pa seveda pomeni, da ne pove prav nič novega in da ne odpira nobenega novega vprašanja. Kljub temu je v luči nedavnih neonacističnih protestov, katerih fotografije so videti prav takšne kot prizori v Suburbiconu, po naključju postal – srhljivo – aktualen.
Mojster zgodb
Robert Guédiguian, ki je v Franciji že dolga leta znan po svojih političnih, družbenokritičnih filmih in hkrati intimnih, ganljivih pripovedih, je v nedeljo predstavil svoj nov igrani celovečerec Vila. Režiser vsa leta svojega filmskega ustvarjanja pogosto dela z isto ekipo in igralci; Vilo lahko tako beremo kot nekakšno nadaljevanje njegovih prejšnjih filmov. Dva brata in sestra (Jean-Pierre Darroussin, Gérard Meylan in Ariane Ascaride) se v zrelih letih znova srečajo v družinski vili ob morju, ko njihovega očeta zadene kap, in skozi njihove pogovore izvemo zgodbo o njihovi preteklosti, od smrti otroka do restavracije z »dobro hrano po ugodni ceni«, ki se jo nekoliko brezupno trudi ohraniti eden od njih.
Vila je nostalgičen film – tako v smislu intimne zgodbe njegovih protagonistov kot v družbenem smislu – nostalgičen po Franciji, ki je »ni več« (seveda je vprašanje, ali je takšna sploh kdaj bila, s svojimi obmorskimi mesteci, v katerih živijo preprosti, pošteni, »pravi« Francozi). Režiser sicer v svojo pripoved vključi tudi sodobno družbeno problematiko, predvsem begunce z Bližnjega vzhoda, ki jih neurje naplavi na obalo mesteca; a čeprav torej za sodobno stanje v Franciji in Evropi na sploh ter privilegiran položaj svojih protagonistov film ni slep, se je težko znebiti občutka, da ga v ozadju prežema nekritična nostalgija po »drugačnih«, »boljših« časih, ki iz osebne nostalgije preide tudi na polje družbene – in s tem morda nekoliko skazi poetiko, s katero Guédiguian sicer tako mojstrsko pove svojo zgodbo.
