Jana Beltran in Vesna Godler, članici dueta All Strings Detached, tketa intimne in razgibane balade, s katerimi med nastopom posrkata občinstvo v neko drugo, izrazito čustveno dimenzijo. Njun čustveni naboj lahko zmotno napeljuje na misel, da jima gre predvsem za ljubezenske pesmi, kot v občinstvu dobro znani skladbi I Feel, v katerem ugotavljata, da je prišel čas za križanje romantičnega interesa. Ali kot v pesmi Superwoman, ki s satiro ambiciozno zastavljenih medosebnih razmerij razdeljuje poslušalstvo. »Ženske jo imajo rade. Pri moških ni vedno tako, razumejo jo samozavestni. Ne gre za ženski marš ali protestno himno. Besedilo govori o osebnem razmerju, ki predstavlja določene izzive, in o zavedanju lastnih odlik,« pove Jana Beltran, ki jo poznamo tudi kot pevko iz dvojca Koza-Riba.
A bistvo njunega izraza presega intimo odnosov, kar je pravzaprav značilnost dobre lirike. Zajemata neko brezdanjo bivanjsko stisko in merita k osebnemu doživljanju vsakdanjega sveta kot dogodka, ki se ju globoko dotika. »Prizadene me bolečina, ki ne pride samo od tega, da me nekdo rani,« razloži Vesna Godler, ki je po izobrazbi teologinja. »Nekaj je besedilo, ki govori določeno zgodbo, jaz svojo, Jana svojo, a za tem, ko pôjem to zgodbo, je veliko več.« Razumeta, da zvok sam po sebi nosi pomen in da lahko razširja vsebine, ki jih sporočajo besedila. In v tem je tudi nekaj osvobajajočega.
»Glasbeni jezik neposredno nagovarja ljudi. Ko sem bila otrok in me je kaj bolelo, sem spuščala globoke tone. Zdi se mi, da me je to ozdravilo, da me je prebudilo, da mi je dobro delo,« pripoveduje Godlerjeva. Beltranova, ki je poučevala glasbo tudi na centru za izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, poudarja, da je ustvarjanje odgovorno delo: »Kljub temu da črpam iz lastnih izkušenj, ustvarjalnega procesa ne razumem kot vrsto terapije. Čutim spoštovanje in odgovornost do glasbe, ustvarjanja samega in poslušalstva. Treba je premisliti, kako zapakirati stvari.«
Čeprav pri drugih projektih pišeta in pojeta v slovenščini, sta na zadnjem albumu izbrali angleščino. »Poslušamo veliko tuje glasbe, ki vpliva na naše ustvarjanje, zato ni nenavadno, da se ti vplivi pojavljajo tudi v slovenski glasbi,« meni Beltranova. Mika ju tujina, čeprav pravita, da odločitev za tuji jezik ni povezana s tem. Nastopali sta že v Avstriji, na Slovaškem in Hrvaškem.
Njuna skupna ustvarjalna pot se je začela pred štirimi leti, ko se je Godlerjeva, da bi si izpolnila željo iz otroštva, vpisala na ure klavirja k Beltranovi: »Znava prisluhniti druga drugi, s tem si dajeva možnost, da sva brez strahu in sramu ter sproščeni.« Teorijo sta po dveh mesecih zamenjali za ustanovitev All Strings Detached in Godlerjeva, sicer izkušena vokalistka, ki je ustvarjala v različnih sestavih, največ z rock skupino DidiWa, je namesto na klavir prvič v življenju zaigrala na električno bas kitaro in kmalu osvojila njen dramaturški potencial. »Pomembna je konsistentnost basa, da drži podlago. Ključno vlogo ima za vzdušje – ta temina, ki se vali in traja. Mogoče ni izrazito v ospredju, ampak je zmeraj nekje prisotna.«
V primerjavi z njunim odmevnim prvencem Heavy Rain izpred treh let je novi album v produkcijskem smislu bolj dodelan. »Pri najini glasbi ima kakovosten zvok pomembno vlogo, saj bogati minimalistične aranžmaje in omogoča jasnost posameznih elementov.« Čeprav občasno uporabita tudi boben, so od glasbil v ospredju kitare, zato sta se odločili, da posnetek v končno obdelavo pošljeta Chrisu Potterju, znanemu angleškemu zvočnemu inženirju, ki je obdelal tudi prvenec angleške rockerice Anne Calvi. Izdelava albuma je bila zato dražja – sredstva sta nabirali s koncerti, nekaj so jih prispevali donatorji –, vendar je odločitev navrgla avdiofilski izdelek, ki prepričljivo definira varljivo krhkost njunega izraza.
