Moralne avtoritete, pa še kakšne druge tudi, se ne ustvarjajo z dekreti in ustavami, ampak z zaupanjem ljudi. Seveda je lepo, če predsedniku republike uspe pridobiti med državljani tolikšno zaupanje, da ga štejejo celo za moralno avtoriteto (ali če jim je bil to že prej, pa so ga tudi zato izvolili) – ampak njegova ustavna funkcija ali dolžnost pa to seveda ni, ali pa pogoj za izvolitev. Koga ljudje štejejo za moralno avtoriteto, je sploh precej težko ugotovljivo – odvisno pa je od njegovih ravnanj in presoj, ne od njegove funkcije. In ker so moralne vrednote raznih skupin ljudi lahko precej različne, tudi ne priznavajo vsi istih ljudi za svoje moralne avtoritete.
Če si tako vrednotenje od vseh plasti prebivalstva pridobi nekdo na položaju predsednika republike, je to redek, res velik dosežek. To je v Italiji uspelo na primer Pertiniju – Cossigi pa so nadeli vzdevek »krampar« in se mu posmehovali. In če naš Pahor reče, da ni moralna avtoriteta tega naroda in da se za to čast tudi ne poteguje, je to poštena in odkrita izjava, za katero po mojem mnenju zasluži priznanje. Kot na primer tudi za arbitražni sporazum s Hrvaško in v načelu tudi za svoja dolgoletna prizadevanja za »spravo« (ali za »državljansko pomiritev« ali kakor koli to že imenujemo), čeprav se z vsemi njegovimi potezami v tem procesu nikakor ne strinjam. Tudi z zadnjim spomeniškim zabetoniranjem naše razklanosti (kolikor je za to on soodgovoren) seveda ne – in še manj s potencialnim zabrisovanjem ali celo zanikanjem bistvene razlike med partizansko in domobransko stranjo v zadnji vojni (spet: kolikor je za to morda tudi on soodgovoren).
V Brglezovo utemeljitev, da je za predsednika republike nujno in »prav, da svojo avtoriteto udejanja na način, da se opredeljuje do vseh dogajanj v družbi in državi«, skoraj raje ne bi dregnil (ker vem, da sem skoraj edini, ki v Sloveniji misli drugače), pa vendarle moram, ker gre tu za povsem napačno razumevanje ustavne vloge tega organa v parlamentarnih republikah. Tam (enako kot monarh v parlamentarnih monarhijah) se ta formalni »državni poglavar« sploh ne sme spuščati v vsakodnevno politično borbo med vlado in opozicijo. Tega se mora strogo vzdrževati, da bi tako lahko ohranil politično nepristranski položaj, ki ga pa država nujno potrebuje, kadar (na srečo zelo redko) parlamentarni mehanizem zaide v krizo, ki po običajnih poteh ni rešljiva.
Tipičen primer je tak položaj v parlamentu, ki ne omogoča izvolitve »politične« vlade, kjer potem nevtralni državni poglavar skuša doseči soglasje parlamenta za izvolitev začasne »nepolitične«, »tehnokratske« ali podobne vlade. Ima torej vlogo nekakšne »zasilne zavore« v zapletenem parlamentarnem mehanizmu, ki v sistemu mora biti, a je najbolje, če je sploh nikoli ni treba uporabiti. Vse druge njegove funkcije so zgolj reprezentativne, protokolarne in podobne – kolikor pri nas niso (na primer sporna funkcija edinega predlagatelja ustavnih sodnikov ipd.), pa je tudi za kredibilno opravljanje teh občutljivih pristojnosti nujno, da se predsednik republike do »dnevne politike« sploh ne opredeljuje. Po svetu to spada v abecedo parlamentarizma – ampak pri nas smo pa seveda nekaj posebnega: to ni edina politična ali pravna »iznajdba«, ki drugod normalno deluje, pri nas so pa z njo velike težave.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
