Podeljevanje koncesij ima kar nekaj zgodovine: ob prvih podelitvah so morali zdravniki, ki so jo želeli pridobiti, zapustiti državno službo in izpolniti določene pogoje. Možna oblika koncesionarstva je bila d. o. o. ali s. p., pogodba z ZZZS pa je opredelila letno obveznost koncesionarja (v faktorjih) in opredelila njegov ordinacijski čas. Sčasoma je bil umaknjen zahtevek za strogo razmejitev koncesionarjeve dejavnosti, s čimer je bilo omogočeno prepletanje njegovih delovnih obveznosti.
Nimam namena razčlenjevati, kako pomemben delež zdravstvenega varstva so prevzeli nase zdravniki koncesionarji; želim pa se zoperstaviti podtikanjem, da je umik iz državnega zdravstva v koncesionarstvo le zaradi želje po boljših materialnih rezultatih. Nastajajoča zdravstvena zakonodaja je naravnana proti podeljevanju koncesij in jih ohranja le kot nebodigatreba. To pa je ravno dokaz nepripravljenosti za korenitejše spremembe.
Kakšne? Koncesije velja takoj in v celoti ukiniti. Zdravnik (ali kateri koli zdravstveni delavec), ki je končal študij, bi se lahko odločal, ali gre v državno službo ali pa postane (ko izpolni določene pogoje) zasebnik. Tu bi imel zopet možnost, da se prijavi na razpis za opravljanje storitev s svojega strokovnega področja (razpis objavi zavarovalnica in velja tako za državne ustanove kot zasebnike) ali pa ga to ne zanima in dela le za samoplačnike. Na tak način potrebe po koncesijah sploh ni več in kar je najpomembnejše, nastaja popolna svoboda bolnika, ko se odloča za zdravnika ali zdravstveno ustanovo.
Podrobnosti, ki so, je mogoče pregledno doreči. Priznati pa je treba, da ima opisan predlog velikansko »hibo«: odpravlja vpliv politike – tako občine kot ministrstva.
Prim. Marko Demšar, dr. med.
