Čeprav se bo šolski zvonec po dvomesečnem mirovanju spet oglasil šele v petek, smo takega, ki ne jenja zvoniti niti med počitnicami, ujeli že prej. Več desetletij star zvonec, s katerim so učitelji – oziroma učeniki in gospodične učiteljice, ki niso smele biti poročene, če že, pa z učitelji – včasih ročno naznanjali začetek in konec učne ure, je mogoče slišati v Slovenskem šolskem muzeju. Tam o pouku iz časov naših (pra)babic in (pra)dedkov pričajo tudi stare šolske klopi, table in spričevala, pa tudi koruza, na kateri so nekoč klečali neubogljivi učenci.
Šolska postava
Spoštuj učitelje in bodi jim pokoren! Naloge izdeluj vedno pridno in skrbljivo; uči se rad! Bodi vsak dan umit, počesan, čedno oblečen; raztrgan ne bodi nikoli! Govori vsikdar in povsod resnico! Še veliko drugih pravil Šolske postave, ki je veljala za učence ljudske šole Goriče pri Kranju leta 1907, bi lahko našteli, navsezadnje bi prišla komu prav še danes. Tako kot na primer ure lepopisa, ki jih za skupine obiskovalcev, navadno osnovnošolcev, pogosto pripravijo v muzeju.
Zaposleni takrat oblečejo učiteljsko uniformo, učence posedejo v šolske klopi in jih z živo igro popeljejo v strogo šolsko okolje izpred stotih let. Učenci iz drugega triletja osnovne šole pri lepopisu spoznavajo elemente lepopisnih črk in jih vežejo v besede, pri uri ročnih del se starejši od devetih let učijo prišiti gumb. Med uro lepega vedenja spoznavajo pravila bontona, pri računstvu z »ruskim številnim strojem« štejejo do sto, spoznavajo pa tudi stara imena mesecev in z njimi povezana kmečka opravila.
Kdor želi še bolj v preteklost, lahko v uri Vodnikove šole (1811) spoznava bohoričico. Ali se nauči rimskih številk ter se preizkusi v pisanju na voščene tablice iz antične Emone (1. stoletje našega štetja).
Učiteljica s šibo
Kot pove direktor muzeja Stanko Okoliš, jih vsak leto obišče okoli 17. 000 ljudi, le okoli 20 odstotkov individualno, drugo so skupine osnovnošolcev na prehodu iz prvega triletja v drugo; tudi zato je muzej te dni sameval: »Ker potrebujejo najmlajši posebno razlago, smo zanje pripravili kombinacijo učne ure in delavnice. Kako je včasih potekal pouk, lahko spoznavajo z raziskovanjem stare šolske torbe, muzej lahko odkrivajo tudi z lutkovno igrico.« Pripravljeni so tudi na tujce – radi organizirajo uro v avstro-ogrski ljudski šoli, pri kateri se tujci naučijo nekaj osnov slovenščine in izvejo, kdo je bil France Prešeren. Seveda takoj potem, ko gospodična učiteljica s šibo v roki pregleda čistočo njihovih rok in ušes.
Kdor nad živo igro ni navdušen, lahko obišče stalno muzejsko razstavo o šolstvu na Slovenskem. Z muzejskimi predmeti, zemljevidi in fotografijami daje natančen kronološki pregled razvoja šolstva pri nas. »Kustosi obiskovalcem razložijo, zakaj so učitelji Avstrijskega cesarstva ob slavnostnih nastopih nosili slovesne uniforme, s katerimi so pokazali, da so del močnega državnega aparata. Pojasnijo jim tudi nemško–slovensko dvojezičnost.
