V Atenah so našteli nekaj več kot 300.000 obiskovalcev, v Kasslu jih pričakujejo okoli pol milijona. Čakalne vrste so in zaslužek je zagotovljen. Če je letos na Beneškem bienalu manj gneče, se je treba pri obisku Kassla pripraviti na množice kulturnih turistov, ki so, potem ko zadovoljno čakajo po uro in več na ogled posameznega prizorišča, ob sprehajanju med razstavljenimi deli, ogledovanju performansov in videov zdolgočaseni. Telesna govorica in obrazna mimika nazorno kažeta odnos, ki smo ga izoblikovali v času tesnobe vseh vrst. Umetniki se osredotočajo na politično in sociološko obarvana področja, predvsem na begunsko problematiko in s tem povezano obujanje rasizma in nacionalizma, ter nasilje kapitalističnega potrošništva. Na 14. Documenti boste našli le malo lepe umetnosti. Prizorišč je čez trideset, žal pa so informacije o projektih, ki so razpršeni po javnih mestnih površinah, nenatančne in iskalci umetnin se na vsakem koraku srečujejo z zmedenimi in vprašujočimi pogledi.
Partenon knjig
Letos 160 umetnikov predstavlja novejše projekte, pripravljene za obe lokaciji. Dela so res večinoma označena z letnicami zadnjih let, izvirnost in umetniška ustvarjalnost pa sta morda prav zato omejeni. To se najbolj vidi pri projektu brazilske umetnice Marte Minujín, ki je na Friedrichsplatzu postavila kovinsko konstrukcijo, v razmerju 1 proti 1, neke vrste sodobno repliko atenskega Partenona, posvečenega boginji modrosti, Ateni, in ga poimenovala Partenon knjig. Dnevno na »stebre« in druge »arhitekturne člene« templja s plastičnimi folijami pritrjujejo knjige, za katere snubijo ljudi, naj jih darujejo oziroma posodijo. Gre izključno za knjige, ki so bile v različnih državah in njihovih političnih režimih prepovedane, cenzurirane in celo uničevane, njihove naslove pa najdete na spletnih straneh Documente. Monumentalna instalacija, ki nastaja že od leta 1983, zaradi svoje velikosti deluje fascinantno. Umetnica se je lotila projekta, ki, kot mnogi drugi danes, obravnava knjige. Res je, da jih danes tiskajo v presežkih, vendar knjige vse manj ljudi dejansko bere. Zato v performansih, s katerimi instalacijo dopolnjujejo, hrvaška umetnica Irena Haiduk z glasnim branjem poudarja pomen ustnega izročila, zgodb, ki so se ohranile, četudi niso bile zapisane. Med osrednjimi prizorišči se sprehodi tudi skupina mladih žensk s knjigo na glavi (in ne v njej), obute so v ortopedske čevlje borosana, ki ponovno postajajo zanimivi kot neke vrste posebnost socialističnega delavskega razreda, predvsem ljudem zahodne Evrope in ZDA. V Kasslu so tudi naprodaj.
Učimo se od Aten
Zaradi sodelovanja med Atenami in Kasslom so posebne pozornosti deležni grški umetniki, katerih dela so razstavljena v Fridericianumu; so del zbirke Muzeja za sodobno umetnost v Atenah, ki se je začela oblikovati šele leta 2000. Prav ta del spada med najbolj zanimive, pri čemer je pomenljiv naslov letošnje Documente Učimo se od Aten. Dela večinoma prikazujejo večplastnost grške realnosti: prehajanje mej, diaspora osebnih in kolektivnih travm. Njihova predstavitev izpostavlja tudi neke vrste vis-à-vis, saj je Fridericianum kot rojstni kraj Documente v izhodišču služil kot parlamentarni prostor, grški umetniki pa izpostavljajo problematiko demokracije danes.
Sorodne identitete
Vsem sodelujočim projektom, njihovim avtorjem in kuratorjem ter ne nazadnje tudi obiskovalcem je ogledalo postavil nizozemski fotograf Hans Eijkelboom, ki že od zgodnjih 90. let izvaja projekt Fotografski zapisi. V neštetih portretih naključnih mimoidočih izpostavi vprašanje identitete in željo po pripadnosti; s podobno idejo se je že v 40. letih prejšnjega stoletja ukvarjal ameriški fotograf Walker Evans. Ne glede na to, kako izvirni se dozdevamo samim sebi, v istem trenutku na isti lokaciji brez težav obstaja vsaj še ducat ljudi z enako idejo in njeno izvedbo.
