Akademski slikar Mito Gegič, ki je prejel že kar nekaj nagrad (nagrado ALUO za posebne umetniške dosežke, grand prix na ptujskem ex temporu, nagrado arte laguna v Benetkah, Jakopičevo priznanje), je v Zagrebu vmes študiral še nove medije. Ukvarja se z animiranim filmom, stripom, videom, likovno teorijo in čedalje bolj tudi z instalacijami. Včasih so bile del njegovih slikarskih razstav, nov projekt s poetičnim, a tudi rahlo ironičnim naslovom Spomni se me kot del dneva v Kresiji pa je že čista interaktivna instalacija.
Preseganje družinske tradicije
Projekt tematizira lov kot tradicijo in odraz nekakšne prvinskosti na eni strani in kot znamenje gospostva nad naravo na drugi. »Lovska motivika je ves čas v središču mojega ustvarjanja, je tudi del našega družinskega izročila, in tematike niti ne vidim kot kontroverzne. A te tradicije ne sprejemam za svojo, sem pacifist in poročen z veganko,« se smeje Mito Gegič. »Sem pa vajen, da na svojih razstavah doživljam ekstremne odzive, tako ljubiteljev živali in veganov kot tudi lovcev. Nobenemu očitno ni preveč všeč, kar počnem.«
Lovci so prepričani, da se iz lova in lovstva norčuje, vegani pa, da ne spoštuje živali. Zato so veganski aktivisti na skupinski razstavi Ta je lovska! v Umetnostni galeriji Maribor lani protestirali; umetnik meni, da ga očitno ne razumejo povsem. V Trstu na skupinski razstavi v galeriji so italijanski veganski aktivisti s spami skušali sesuti bančni računalniški sistem.
Lovci gojijo poseben odnos do trofeje, nagačene živali, njihov etični kodeks pa govori o povezavi med lovcem, ki je žival uplenil, in med uplenjeno živaljo. »Sam do tega nimam odnosa, nikoli nisem ubil nobene živali, res pa uporabim dele živali, ki so jih lovci zavrgli oziroma jih prek oglasnega portala bolha.com prodajajo ali podarjajo kakšne vdove. Toda te dele potem uporabim v novem kontekstu in hkrati opozarjam na določeno problematiko, denimo na nepotreben uboj. V lovstvu je ogromno sivine,« pripoveduje umetnik.
»Lovska motivika zame ni avtopoetika ali negovanje družinskega izročila, morda le delno; predvsem je to platforma, skozi katero spregovorim. Lovstvo je ne nazadnje nekakšen minimundus naših odnosov do narave, živali, ljudi, med ljudmi samimi, do prostora, med kulturo in nekulturo, med divjim in kultiviranim. Lovstvo ima arhaično zasnovo in še vedno vsebuje primarne zmesi.«
Prehodi med prostori
Zamislil si je tri instalacije, ki jih je svetlobno in zvočno nadgradil, mehanizme pa sta mu pomagala skonstruirati Zoran Srdić in Polona Černe iz Zavoda Gulag.
Prva predstavlja puški, ki sta namerjeni druga proti drugi, vendar se združita v poljub, kar je nekakšna umetnikova apropriacija slavnega Rodinovega kipa Poljub. Senzorji zaznajo obiskovalca in sprožijo mehanizem pri puški, kar proizvede zvok.
Drugo instalacijo je Gegič poimenoval Vrata. Sredi prostora je bel pokončen kvader, na vsaki strani so vrata, in ko obiskovalec pokuka skozi kukalo, vidi lovsko sobo s trofejami. Gre za sobo umetnikovega dedka, ki je opremljena tudi z vsemi pripadajočimi zvoki.
Tretja instalacija je živalski kadaver, prekrit s plahto, ki pa še »diha«, medtem ko je slišati požvižgavanje dedkove najljubše lovske ljudske pesmi V gozdu tam. Za umetnika je zvok eden od glavnih označevalcev v prostoru.
Razstava tako govori o prehodih med življenjskimi prostori in procesi, od partnerstva in ljubezni do brezbrižnosti, intimnosti in tudi smrti, mimo katere ne gre ne pri lovstvu ne v življenju.
