Najprej se je zaustavila in pogledala naokrog. Ko sta starša z nasmeškom prikimala, je storila korak naprej. Tiho je vstopila v sobo in se s sijajem v očeh približala košarici na postelji. Čeprav je bila zelo vesela, je poskušala nadzorovati svoje navdušenje. Otrok je namreč še vedno spokojno spal. Z obema rokama se je dotaknila odeje in jo malo premaknila, tako da je bil dojenček bolje pokrit. Nekaj časa je gledala njegov obraz, potem pa se je nežno nagnila in približala teleščku. Prišepnila je nekaj besed in nenadoma spustila zavojček v košarico. Obrnila se je in naredila prostor še drugim gostom. Bila je izjemno ponosna tistega dne, saj je prvič zagledala svojega vnuka. Pa ne samo vnuka, ampak prvega vnuka nasploh v svoji družini.
Dojenček v košarici sem bil jaz in v zavojčku v košarici je bil zlatnik. Zgodbo so mi mnogo let kasneje povedali moji starši. Ko sem se rodil v jeseniški bolnišnici...
Ko sem pred dnevi v novicah videl fotografijo dolge kolone vozil pred vstopom v predor Karavanke, me je v trenutku prešinilo nekaj prebliskov o tem,...
