Stali smo, tako skupinsko. Povsem nebogljeni in s čudnimi pogledi v pričakovanju, kaj pa zdaj? Baje je bila to včasih velika tovarna, ki je zdaj delovala prazno in turobno. Pogledi so nam uhajali proti bližnjim hribom. Pokrajina je delovala, ne bom rekel surovo, ampak avtentično. Jutro je bilo še sveže, zrak je bil čist in prijeten, vendar se je obetal zelo vroč dan. V tistih dolgih minutah negotovosti je nekdo nespretno vprašal, kje bi lahko najprej spili kavo, vendar so jezni pogledi ostalih takoj zaustavili njegovo idejo o jutranjih užitkih. Zapustili smo prostor in čez cesto vstopili v kompleks, v katerem so se počasi že zbirali ljudje. Hodili smo po kamnitih, lepo urejenih potkah, ki še pred nekaj leti niso obstajale. Vsi smo bili tiho, vsakdo izmed nas je razmišljal o nečem. Kot bi bilo prisotno samo telo, medtem ko so bile naše misli nekje drugje. Okrog nas je bilo vedno več ljudi, mi pa smo hodili mimo nemih, belih prič tega kraja in brali njihova imena. V eni vrsti sem naštel več kot 25 nagrobnikov z istim priimkom, nato sem raje nehal, saj se je isti priimek pojavljal še v naslednji vrsti.
Potem se je začel cirkus, ki je metal sol na rane ožaloščenih sorodnikov. Drug za drugim so se na odru pojavljali ljudje, ki so govorili, da se takšne grozote ne sm...