V gledališču UlyssesRadeta Šerbedžije vse razen te vsakoletne nove produkcije – gostovanja, koncerti in študentske predstave z domačega reškega terena – praviloma ostaja v senci logike, da festival potrebuje vsaj en vrhunec. Ta paradoks temelji v želji brionske ekipe po inovaciji, ki pa brezkompromisno stopa po poti komercializacije, in v dejstvu, da jih tudi občinstvo še vedno dojema kot skupino, ki se dobiva na mitskem otočju in julija ustvari, avgusta pa odigra predstavo. V teh vrhuncih je bilo v zadnjih letih veliko vzponov in padcev, poskusov in napak, a vse do letos se ni zgodil tako velik, ključen estetski zasuk, kot smo ga lahko videli v Zajtrku prvakov.
Že iz napovedi je bilo mogoče razbrati, da bo predstava, posvečena boksarski legendi Mateju Parlovu, lahko še kaj več kot zgolj kombinacija hagiografije in poveličevanja, in to predvsem zaradi relativno svežega režiserskega imena, Aleksandra Švabića, pa tudi, ker je besedilo pisalo kar pet lokalnih dramaturgov; poleg tega je predstava nastajala v koprodukciji z beograjskim Bitef teatrom. Kazalo je, da bo po znani-neznani zgodbi požrtvovalnega boksarja iz Pulja, ki mu je pod nogami večkrat ležal ves svet, nastala predstava podobnega produkcijskega sijaja, kot ga je imela predstava Tesla Electric Company Tomaža Pandurja. A to se ni zgodilo, saj je Zajtrk prvakov, avtorski projekt režiserja in dramaturginje Nataše Rajković, predstava brez pozlačenosti, brez igralskih eskapad, scenografsko-kostumografskih eksplozij, celo brez oprijemljive spektakularizacije ambienta. Predstava vse to sicer ima, a v razumni meri, ki je še najbližje že nekoliko izrabljenemu, v času posttranzicijske nemoralnosti celo osovraženemu konceptu skromnosti.
Prav s skromnostjo so se, ko je bil Parlov še živ, končali tudi vsi medijski poskusi »trkanja na vrata pozabljenih asov«. Svetovni in olimpijski zmagovalec o boksu ni hotel govoriti, videl pa ga je, kot je povedal, le takrat, ko je med preklapljanjem televizijskih kanalov naletel nanj. S težo vseh zlatih medalj, večnih naslovov in minljivih časti je verjetno še lažje pozabil vse, kar mine, si zapomnil vse, kar si je treba zapomniti, in delal v popoldansko-večerni izmeni v svojem lokalu. Tako kot je to predstava o človeku, katerega družina dva tedna pred premiero ni dovolila njegovega imena v naslovu (menda, ker je prej niso nič vprašali), je on svoje rokavice obesil na klin in vonj ringa zamenjal za vonj lokala.
Morda se tudi zaradi odločitve boksarjeve družine predstava izogiba ne samo svoji prvotni temi, temveč tudi njenim očitnim dnevnopolitičnim konotacijam. V povsem drugačnem kontekstu skuša govoriti o nečem, kar je subtilnejše od tega, kar zahteva vsakdanja reprezentativnost. In prav v tem je sodobnejša od vseh dosedanjih Ulyssesovih uprizoritev in je resen izziv standardnemu brionskemu občinstvu, ki je željno razigrane dolgosti, konsekventnih dramaturških lokov in ustrezne slikovitosti.
Na izvedbeni ravni je režiser to dosegel z metonimijo: »naslovno« vlogo z mirnostjo, kakršno redko vidimo na odru, igra Slavko Štimac, ki je hkrati sam legenda, a tudi žrtev lastne legendarnosti. Manj znani del življenja prvaka tako uteleša že s samo podobo, s tišino in prodornim pogledom v občinstvo, kot da se posmehuje vsem, ki skušajo razumeti ali mislijo, da razumejo. Tudi drugi člani ansambla, od Katarine Birstović Darvaš in LucijeŠerbedžija do Jerka Marčića in Dejana Dedića, vztrajajo pri minimalističnem izrazu, ki natančno sledi režiserjevemu namenu, da bi odrsko zavedanje človeške minljivosti v nadčloveški biografiji preraslo v komaj slišno ontologijo. Ko se tridimenzionalni ring zvede na belo linijo v zadržani, a pomensko bogati scenografiji Davora Sanvincentija in ko se glorifikacija zvede na le nekaj kitic Damirja Urbana, legendarni lik postane človek, ki ni niti malo podoben nikomur. Kot tak si tudi zasluži predstavo, ki je čustveno posvetilo in hkrati zelo kakovostno gledališče.
