Brionsko gledališče Ulysses, ki je pred šestnajstimi leti zaživelo prav s postavitvijo Shakespearovega Kralja Leara, je prvo, ki je na Hrvaškem obeležilo 400-letnico smrti »največjega pesnika angleškega jezika«. Na čelu z režiserko Lenko Udovički in dramaturginjo Željko Udovičić Pleština so se v njem spomnili na celoto bardove zapuščine in njen pomen: namesto ene same drame – v Ulyssesu so poleg Kralja Leara že igrali tudi Romea in Julijo, Hamleta in Vihar – so za letos pripravili produkcijo z naslovom Shakespeare kresne noči – variacije, ki so si jo zamislili kot potovanje po Shakespearu, premierno pa uprizorili 28. julija.
Vstop z Borgesom
Da večno izzivalni pesnikov »misterij« ne bi izzvenel zgolj kot še ena različica oguljenih citatov in prizorov, sta si avtorici za okvir predstave vzeli kratko zgodbo Jorgeja Luisa Borgesa Shakespearov spomin, v kateri drugi najbolj znani slepec svetovne književnosti razrešuje enigmo vsevednosti, okorelim pozitivistom pa kaže sredinec, uperjen proti preproščini, ki skrivnost umetniškega ustvarjanja pojasnjuje z biografizmi. Tako sam Shakespeare povede Borgesovega protagonista po svetu romanc, tragedij, komedij in sonetov, pri čemer je poudarek predvsem na tragični banalnosti Velikega mehanizma, v katerem kljub tistim najbolj vzvišenim motivom prevladujejo nizke strasti in neumnost. V razočaranju se tako združujeta Borgesov enciklopedizem, ki ga je plačal s slepoto, in Shakespearova utrujenost, metaforično podprta z njegovo odsotnostjo iz zgodovine po prosperovskem odmiku od magičnega sveta.
Znotraj takšne zasnove je seveda možno tako rekoč vse, a sta se režiserka in dramaturginja odločili za nadzorovano pot skozi Shakespeara in impresivno avstro-ogrsko trdnjavo Minor na Malem Brionu. V razdelitvi, ki spominja na Raj, Pekel in Vice, določajo predstavo tri postaje s tremi prevladujočimi toni: prvi je arkadijski, na sami obali ob sončnem zahodu, drugi bojevniško krvav pod obledelimi zidovi utrdbe (ta izhaja predvsem iz velikih zgodovinskih tragedij) in tretji ironično-dialektičen, ki je umeščen v samo trdnjavo in posvečen zlasti tematiki človeške narave.
Zanimiv koncept, toda...
Zanimivost tega kolaža je, da je v njem razmeroma malo prepoznavnih citatov, medtem ko je prepoznavnih prizorov še preveč, sploh tistih, ki se tičejo boja za oblast, pa naj bo ta z orožjem ali »demokratičnim dialogom«. Vrhunec aktualnosti in merico angažiranosti pa uprizoritev dolguje do pred kratkim neznanem Shakespearovem rokopisu, v katerem apelira na britansko solidarnost s pregnanimi Hugenoti.
Kljub vsemu je koncept boljši od realizacije, predvsem zato, ker režiserki ne uspe zatreti nagona po spektakularni dobesednosti, a tudi zato, ker je očitno želela v kar največji meri izkoristiti svoje študente. Medtem ko mladina opravlja svoje delo v znoju, solzah in (umetni) krvi, Radko Polič kot Čuvaj Shakespearovega spomina šele išče pravi način osmislitve svoje dominantne prisotnosti, Katarina Bistrović Darvaš učinkovito senči bardovo resignacijo, vlogo vseprisotne in vsevedne Čarovnice pa prepričljivo interpretira Maja Posavec. Kljub trudu študentov bi bilo zanimivo dobiti več prav od njih treh – ne samo zato, ker so postavljeni kot nekakšna apokrifna Sveta trojica, temveč tudi zato, da bi bilo v gledališču manj hrupa in besa.
