Pogled na Vinarium, ki se kot najvišji razgledni stolp v državi (53,5 metra) na levi strani razgleda bohoti nad lendavskim gričevjem, poraščenim s trtami rizlinga, souvignona, chardonnaya, traminca in muškata, je zadnje, kar človek poleg ostudnega smradu iz lendavskih bioplinarn doživi na slovenski strani dolge panonske ravnice, katere dovolj široka, pretočna in kakovostno asfaltirana avtocesta povezuje Slovenijo z osrčjem njene vzhodne sosede Madžarske.
Do Blatenskega Kostela (Keszthely), od Lendave dobrih sto kilometrov oddaljenega in največjega mesta ob Blatnem jezeru, je dobra ura vožnje. Razgled z ravno speljane avtoceste ponuja neskončne njive koruze in sončnic, na obrobju horizonta se v nebo pnejo topoli in drugo za suho celinsko podnebje značilno drevje. V ponedeljek, dan po zajetnem paketu padavin, ki je v obliki nalivov in neviht precej, za deset stopinj, ohladil tudi ozračje na jugozahodu Madžarske, je bila avtocesta bolj prazna kot polna.
Povsem drugačna zgodba je cesta skozi Blatni Kostel, na gosto posejana s prodajalci domačih dinj in lubenic, ki se konča na razpotegnjenem parkirišču ob železniškem tiru. Za dvesto forintov oziroma slabih 70 centov na uro se da parkirati tik ob ozki peš »vpadnici« na plažo madžarskega morja, dobrih sto metrov dlje je parkiranje na praktično enakem parkirišču že zastonj. Od korenin razbrazdan in nikjer raven asfalt, iz katerega razpok raste trava, zarjavela in z bodečo žico obdana ograja, ki se konča v opuščeni lopi za prodajanje vstopnic ob velikem nogometnem igrišču z napol podrtimi tribunami, ne poraja kakšnega lagodnega počutja, a pogled na serijo trgovinic s plastičnim blagom za na plažo sprosti začetni vtis. Podobnost z direndajem, značilnim za najbolj nabasane istrske plaže, je velika.
Kič, umazana voda in vodni sprehajalci namesto kopalcev
Promenada na keszthelyjsko plažo ponuja ogromno: od vodnih igral, paviljonov in velikega spomenika madžarskim olimpijcem do senčnatega parka in obilja klopi v njem. Na desni se množijo trgovinice s poceni plastičnim kitajskim blagom, na levi gostilnice in lokali s hitro prehrano ter množica (Vzhodnih) Nemcev, Poljakov in Čehov. Tu pa tam kakšen radoveden par iz Nizozemske, kakšen Avstrijec in Danec, Slovenca v ponedeljek nismo srečali niti enega. Eni z napihnjenimi blazinami v rokah in z vozički pred seboj, drugi z gumijastimi natikači, zavitimi brki in velikim mobilnikom za pasom. Mladenič, ki pobira evro vstopnine za plažo, nas je mirno spustil na zelenico, v katero preide asfalt promenadne poti tik za mladeničevo mizo oziroma blagajno. Ljudi je za vzorec, plaža dolga, široka, prostorna. Zarjaveli kompleks toboganov na koncu blatnokostelske plaže priča o tem, da se po toboganih že dolgo ni spustil kakšen turist, prav tako je zgovorno pohajkovanje reševalca iz vode, ki se je še najraje zabaval z metanjem pikada.
Voda v Blatnem jezeru, ki velja za največje jezero srednje Evrope, je kalna. Mlečna in zelenkasta, vonj ima po mulju. Ob našem obisku je bila zaradi predhodnega dežja nekoliko hladnejša, a še zmeraj mlakužasto pretopla za resnično ohladitev, kar je glede na to, da je približno 77 kilometrov dolgo in med 4 in 15 kilometri široko jezero v povprečju globoko le nekaj nad tremi metri, pričakovano in logično. Povprečna temperatura jezera poleti se giblje nad 26 stopinjami Celzija.
Kopalcev oziroma bolje rečeno sprehajalcev po plitvem peščenem dnu Blatnega jezera je sicer bilo nekaj, a njihovo število je bilo v primerjavi z onimi, ki so se na prostrani travi ob jezeru ležeč na brisačah nastavljali soncu, zanemarljivo majhno. Kostelska plaža proti severovzhodu, kamor je obrnjeno Blatno jezero, izginja v horizont, iz katerega vsako uro pripluje ladja, obložena s turisti. Helka, pločevinasta dvajset metrov dolga barkača na dizelski pogon, ki je svojčas plula po Donavi, je na urejeni pomol raztovorila nekaj deset turistov, na drugi strani pomola je tisti trenutek izplulo plovilo – kombinacija gusarske ladje in kakšnega zgodovinskega primerka ameriškega parnika s paroma vodnih vetrnic ob strani – polno turistov. Odpluli so proti dobrih 60 kilometrov oddaljenemu polotoku Tihanyju, na katerem stojita znamenita benediktinska opatija in hotel, v katerem je dopustoval tudi nekdanji avstrijski nadvojvoda in prestolonaslednik Franc Ferdinand.
V mlečno zeleno brazdo za njimi se je zapodila kopica rac in rečnih galebov. Ribič, ki je ob vznožju pomola namakal trnek v kalno plitvo vodo, je v valove, ki so dodobra razmajali njegovo delovišče, zarobantil nekaj nerazločnega v maternem jeziku. Sunek vetra je razšumel trstiko ob stičišču kopnega z vodo in preplašena belouška se je z vijuganjem izgubila nekam med vodno rastlinje.
Poceni, a neklimatizirano
Blatnokostelska plaža na koncu, smer severovzhod, prehaja v hotelsko »naselje«. Večina hotelov, med katerimi so nekateri opuščeni, druge zidajo na novo, se po novembru zapre, dogovorno je mogoče sobo zaradi vse pogostejših povpraševanj po silvestrovanju ob Blatnem jezeru izjemoma najeti tudi v tem času. A človek se mora takrat menda navaditi na obilje ropotanja, ki prihaja iz raznih smeri zaradi obnavljanja objektov, ki jih je ob Blatnem jezeru veliko prepuščenih propadanju.
Hotel Helikon s štiristo posteljami na koncu plaže v Keszthelyju, ki je med novembrom in majem prav tako zaprt, je bil v ponedeljek polno zaseden. Sobe – za posamezno je treba paru odšteti od 48 evrov naprej – na debelo prepleskane z debelo plastjo oljne barve, s katero Madžari tako radi premazujejo vse, kar je lesenega, so neklimatizirane, v skupnih toaletah zaudarja. Receptorka s precej bornim znanjem angleščine, na podobni ravni je bila tudi njena nemščina, nam je le s težavo povedala, kako daleč stran stoji kak drug, še ne zaseden hotel. Za odgovor na naše vprašanje, kam ob največjem jezeru spodnje Panonije se človeku še splača iti, smo morali počakati nekaj minut: »Mislim, da je to Tihany. Pa Hévíz. In Siófok.«
Tihany – mir, Siófok – nočno življenje, Héviz – največje naravne toplice na svetu
Turizem na precej umirjenem polotoku Tihany, ki na tretjini jezera severno obrežje skoraj pripoji južnemu, je dosti dražji od ponudbe največjega mesta Blatnega jezera, pa čeprav je plitka obala identična tej v Kaszthelyju. Tihany, kraj, ki je pod Unescovo zaščito in velja za najmirnejšega ob Blatnem jezeru, krasi nekaj iz bazalta grajenih hiš s slamnato streho, slabih pet kilometrov stran leži pristaniško mesto Balatonfured, ki je v plagiat mondenega Monaka zraslo v zadnjih nekaj letih.
Nekoliko globlje in tudi precej bolj vetrovno je južno obrežje Balatona, predvsem tisto v turistično precej živahnem Siófoku, kjer je povprečna cena za hotelsko sobo s tremi zvezdicami že 73 evrov. Voda je enaka – mlečno zelena in, roko na srce, vse prej kot mikavna. Cene v Siófoku so primerljive s tistimi v mestu Hévíz, od Keszthelyja oddaljenem le deset kilometrov. Njegovo 4,4 hektarja veliko naravno termalno jezero je menda največje na svetu: njegova topla rahlo radioaktivna in alkalična voda poleg kalcijevih soli vsebuje tudi žveplo in hidrogenski karbonat, zaradi česar menda pomaga pri ginekoloških težavah, namakanje v zdravilni vodi pa svojim bolnikom priporočajo tudi revmatologi. Hévíz, poznan že v času Rimljanov, velja za prestolnico madžarskih zdravilišč in poleg naravnega biološko aktivnega jezera ponuja tudi obilje hotelskih kompleksov in bazenov, polnjenih s termalno vodo.
Raznovrstna turistična ponudba brez skupnega imenovalca
Še pred padcem berlinskega zidu je Blatno jezero veljalo za enega redkih krajev, kjer so se srečevali Vzhodni in Zahodni Nemci. Sodeč po avtomobilih – ti ob Balatonu so iz precej nižjih razredov kot tisti ob denimo Vrbskem jezeru, kjer v vlogi turistov prevladujejo petični Avstrijci, Švicarji in Nemci – se za počitnikovanje ob madžarskem morju trenutno odločajo bolj tisti iz vzhodnih, revnejših predelov Nemčije.
Turistična ponudba madžarskega morja, kjer človek tudi v sezoni gladko najde sobo že za okoli 15 evrov na dan, medtem ko za luksuzne hiše, ki kot gobe po dežju rastejo na obrežju jezera, petični gostje odštejejo tudi po tisoč evrov in več na teden, vsebuje vse od kolesarskih popotovanj in jadranj do kulinaričnih raziskovanj in voženj z ladjicami, a neke rdeče niti, ki bi preživljanje najlepšega počitniškega časa ob Blatnem jezeru ekskluzivirala v kaj več, preprosto ni. Raznovrstje ponudb, ki ga gre najti na peščenem obrežju mlečno-zelene kalne vode, je nametano kot po naključju in je brez skupnega imenovalca, ki bi drugo največjo turistično destinacijo naše vzhodne sosede poenotil v neko specifičnost oziroma jo naredil zanimivo za zahtevnejše goste. Edino, kar je ob Balatonu skupno vsem mestom, je to, da človek tam z lahkoto najde precej pestro, a poceni ponudbo: cena prehrane je v povprečju za četrtino nižja od tiste v slovenski prestolnici, podobno je s pijačo, za vožnjo z ladjicami posameznik ne odšteje več kot pet evrov.
Kakšne so cene v pregovorno precej pestri ponudbi nočnega življenja ob Balatonu, nismo preverili, ob rob potepanja po madžarskem morju naj zapišemo le še to, da je na vsem obrežju okoli jezera kopanje psom – prepovedano.
