Veliko raziskav povezuje izboljšanje razpoloženja in duševnega zdravja s telesno dejavnostjo, ki se lahko v učinkovitosti meri celo z antidepresivi in psihoterapijo. Eva-Maria Stelzer, raziskovalka z Univerze v Arizoni, se je po koncu napornega delovnega dne, tako kot njeni sodelavci, ob plezanju vedno zbistrila in sprostila. To jo je napeljalo k hipotezi, da bi bilo mogoče plezanje koristno uporabiti za duševno zdravje. Skupaj s Katharino Luttenberger z Univerze Erlangen-Nuremberg v Nemčiji sta izvedli raziskavo z več kot sto pacienti iz dveh psihiatričnih bolnišnic v Erlangnu, od katerih večina še nikoli ni plezala.
V osemtedenskem raziskovalnem programu so paciente razdelili v dve skupini: druga je začela plezati šele potem, ko je prva končala celotni program. Stelzerjeva je med preiskovanci ves čas izvajala ankete. Na začetku je med njimi v povprečju prevladovala zmerna stopnja depresije. Pacienti so plezali po tri ure na teden, pred vsakim plezanjem so imeli predavanja o temi s področja duševnega zdravja, na primer o obvladovanju tesnobe ali o vzpostavljanju zaupanja. Po plezanju so se pogovarjali o svojih občutkih na umetni steni in vsakodnevni uporabnosti spoznanj iz predavanj.
Po prvih osmih tednih so plezalci dosegli veliko večje zdravstveno izboljšanje, v povprečju so napredovali od zmerne k blagi depresivnosti. Čeprav bo treba klinično učinkovitost plezanja dokazati še z več raziskavami, so ga nekatere bolnišnice v Nemčiji že vpeljale v svoje terapevtske programe. Stelzerjeva meni, da je plezanje posebno iz več razlogov: zahteva pozornost, ki lahko bolniku pomaga, da prekine negativni miselni tok, s katerim se krepi depresivno razpoloženje. Pomemben del plezanja je tudi socialna podpora, obenem pa lahko po preplezani smeri ali opravljenem zahtevnem gibu zagotovi tudi takojšen občutek izpolnitve. Ti trije vidiki so nasploh pomembni za izboljšanje depresije. Stelzerjeva je za psihologe, ki bi jih zanimali podobni programi, napisala priročnik v nemščini, zdaj ga prevaja v angleščino.
