Nekateri planinci in plezalci imajo zavarovane planinske poti zelo v želodcu. Da so brezzvezne, da »šlepanje po zajlah«, »korakanje po lojtrah« in »lazenje po okovanih poteh« pač niso nikakršno plezanje, trdijo. Da gre le za relikt socialistične zablode množičnega planinstva in podobno. Ti pomisleki so lahko upravičeni, vendar pa zagotovo tudi drži, da v slovenskih gorah in hribih ne manjka zelo lepih zavarovanih poti. In da lahko vse to železje, ki ga je, resnici na ljubo, kje res malo preveč, uporabljaš le za samovarovanje in se »etično« vzpenjaš po skalnih oprimkih in stopah. Predvsem pa, da težko najdeš primernejši poligon za prve prave hribovske vzpone za otroka. Hanzova pot na Mojstrovko je v tem smislu prava iniciacijska tura. Šolski primer zahtevne gorske izkušnje.
Čim bolj zgodaj je treba priti do parkirišča na Vršiču, še posebno v teh dneh, ko popravljajo cesto nad Rusko kapelico in se serpentine hitro zabašejo z avtomobili. Z Vršiča do Hanzove za otroka ni predaleč, četrt ure do prevala Vratca in še četrt ure pod ostenji Šitne glave do vstopa v Hanzovo pot. Že takoj so prvi klini, ki jih otrok grabi z velikim zanosom, strmo vzpenjajoča se pot kmalu pripelje tudi do prvih jeklenic, ki so mu v še večje veselje. Hanzova pot je odlično zavarovana in bogato razgibana, na njej bo otrok spoznal vse pomembne prvine gorske stene, od izpostavljenih polic, strmih grap in previsov do prepadnih prečnic.
Okus po pravi steni
Dvanajstletnik Lev je Hanzovo pot že prej prehodil in si je seveda želel plezati sam. Prisiljen je bil v kompromis: navezan na nekajmetrsko vrv in s samovarovalnim kompletom je vodil navezo, za njim je šel sedemletnik Izak, jaz sem šel zadnji. Napredovali smo po šolsko, sedemletnik je bil tako navdušen, da je njegovo pretirano žlobudranje ob doživljanju plezalske preizkušnje zamrlo šele potem, ko se nam je ekipa avstrijskih planincev od spodaj približala na pol raztežaja. Potem je ciciban končno umolknil in se potrudil, da smo iz Hanzove, spotoma prevzeti nad pogledom proti razkritima lepotcema Mangartu in Jalovcu, prišli na vrh Mojstrovke »prvi«. Z avstrijskimi strici, nekaj jih je bilo starih krepko čez sedemdeset, smo se potrepljali po ramah in se skupaj spustili po »navadni« planinski poti na južno stran gore. Sestop po nagnjenih ploščah, posutih z gruščem, je v resnici precej zoprnejši od vzpona po klinih in jeklenicah. Za konec pa še tisti dolgi tek po melišču, nagrada, zaradi katere bi bili vsi po vrsti pripravljeni še enkrat lesti na vrh. Tudi avstrijski strici, ki so prešerno prašili navzdol do vršiškega parkirišča.
