Direktor požara okolje, v katerem deluje njegovo podjetje, prosi za strpnost. Izjava se poda k fotografiji oljaste reke. Besede Direktorja požara, odtisnjene so poleg gorečega poslopja, ujetega v trenutek, so tudi, da je 24-urni videonadzor spremljal od doma. A požar ni katastrofa, kajti Koordinator požara pravi: »Mi izraza katastrofa v zakonodaji ne poznamo.«
»Pravijo, da ni nevarnosti,« doda Še ima službo, medtem ko človek v beli delavski obleki in z zaščitno masko na nosu in ustih na fotografiji iz črne gošče z lopato odstranjuje poginulo ribo. Ko je požar pogašen, v ospredje stopi Varno nas hrani, ob gasilski peni v uničenem skladišču reče: »Nismo vedeli, kaj je gorelo in kaj naj analiziramo v vzorcih.«
Izjave so postavili v nov kontekst
Zgornji stavki odgovornih za požar na Vrhniki in za ukrepanje po njem se berejo kot scenarij za gledališko igro, ki pa to ni. To je razstava Gorenje na Vrhniki, 15. maj 2017. Izjave so avtorji razstave Andrej Marković, Žiga Gruden in Irena Šinkovec umestili k fotografijam požara, ki pripovedujejo obratno zgodbo, kot jo je mogoče slišati iz ust odgovornih. Avtorje izjav so poimenovali s satiričnimi imeni, zraven pa pripisali, v katerem mediju in kdaj so jih izrekli. Tako so njihove besede iztrgali iz konteksta in jih umestili v novega, kakor požar in dogodke po njem razumejo Vrhničani.
V teh dneh je na Vrhniki mogoče videti 15 takšnih plakatov, fotografije je prispevalo šest fotografov. Od 16. septembra naprej bodo plakati prilepljeni na panojih na Trgu francoske revolucije v Ljubljani, kasneje pa verjetno tudi v drugih mestih. Razstavo organizira Muzej in galerije mesta Ljubljane.
Andrej Marković, ki je aktiven v civilni iniciativi Ekovrh, sicer pa je filozof, je pojasnil, da so posegli po novem jeziku, ker govorjenje z argumenti in pozivi državi, naj se vendar zgane in dela v interesu državljanov, niso imeli nobenega učinka. »Z razstavo želimo hrabriti ljudi, naj se izrečejo o pomembnih stvareh. Ljudje se bojijo Gorenja, bojijo se izpostaviti nasproti državi, občini. Prestrašeni so, a v resnici se nam ni treba ničesar bati. Predvsem ne države, kajti država smo mi. Še sploh, če imamo argumente, saj nismo podivjana horda,« je dejal Marković. Ambicija razstave je, da z intervencijo v prostor civilna družba prepreči obračunavanja političnih strank, kar počnejo tudi v civilni iniciativi Ekovrh. »Gre za politično vprašanje, a ne za nabiranje političnih točk. Požar je razkril, da predpisi ne delujejo. Poglejte, kako obravnavajo občane. To, da nam niso prišli predstavit končnega poročila, pomeni, da nas ne jemljejo resno.«
Sodržavljane spodbujajo k političnemu delovanju
Besede koordinatorja medresorske delovne skupine Srečka Šestana, ki je dejal, da predstavniki vladnih služb na zbor občanov na Vrhniki ne bodo prišli, ker ne želijo biti pljuvalnik, označuje za izraz arogance. »Tudi, če so soočeni z jezo lokalnega prebivalstva, morajo to zdržati. Ljudje so upravičeno jezni in prestrašeni. Oni ves čas govorijo, da je ljudi treba obvestiti. Kot da ne zmoremo govoriti, kot da smo nema bitja. A mi potrebujemo dialog. Imamo svoja vprašanja in argumente.« Marković v (ne)komunikciji države z državljani ne vidi le arogance, ampak tudi težave oblasti z razumevanjem demokracije. »Mislim, da se jim ne sanja, kaj pomeni vzeti si pravico, da si državljan in da javno govoriš.«
Avtorji razstave želijo ljudi spodbuditi, naj tudi sicer vstopijo v javni prostor in politično delujejo. Žiga Gruden je na primer v spremnem besedilu izpostavil zakon o varstvu okolja in nacionalni program kulture, ki se spreminjata. Torej naj se v javno debato državljani ne vključujejo le o okoljskih temah, ki pa so glede na dogodke v zadnjih mesecih v ospredju. Zato se želijo povezati z drugimi okoljsko ogroženimi mesti. Dogovori za razstavo v Pivki že potekajo, plakate bi želeli javnosti pokazati tudi v Trbovljah, Novem mestu, kjer ne manjka okoljskih težav, in v Velenju, mestu Gorenja, lastnika Kemisa.
