Povod za to je seveda Donald Trump, za večino nevreden stanovalec Bele hiše, vanjo vseljen v čudnih okoliščinah ameriške politične zameglitve, ki naj bi jo pomagala ustvarjati Rusija. Pravzaprav ni bilo predsednika ZDA, ki bi do te mere in v tako kratkem času razburil globalno medijsko srenjo in z njo javnost, zato se posledično ustvarja vtis, da lahko sam sproži dogodke neslutenih razsežnosti. V nekoliko drugačni obliki se je nekaj podobnega zgodilo s severnokorejskim režimom. Odkar ga je George Bush mlajši v svojem nagovoru naciji pol leta po enajstoseptembrskih napadih na ZDA razglasil za del »osi zla«, je ta obubožana in v lastno kletko zaprta država začela buriti medije in javnost kot zlovešča sila, ki vsem pripravlja jedrski holokavst. Oba, v kar splošno zavest vsajena neprištevna lika sta se znašla v (besednem) konfliktu, zaradi katerega trepeta ves svet, čeprav bi se slednji moral bati predvsem samega sebe.
Trump in severnokorejski režim se širokoustita. Trenutni »dialog« namreč poteka med njima, in ne med ZDA in Kim Džong Unom, Unom in Trumpom oziroma ZDA in severnokorejskim režimom. Toda sedanji benigni položaj se lahko čez noč spremeni z »dialogom« v vsaki drugi našteti kombinaciji in Kitajska ima prav, ko v razumevanju dvigovanja napetosti v svoji neposredni bližini molče ignorira ameriškega predsednika. Kolikšna je Trumpova dejanska moč, se vse od januarske inavguracije vendarle nenehno kaže že s tem, da so bolj od predsednikovih izvršnih ukazov odmevni njegovi tviti, ki pa, tega ne gre zanemarjati, lahko v nekaterih razmerah postanejo močnejše orodje.
Prav osredotočenost na udarna kratka sporočila, ki še zdaleč niso Trumpov izum, postaja pa njihov odvisnik, prikriva dejansko grožnjo svetovnemu miru. Gre za nekakšno ujetost v slepo civilizacijsko ulico, iz katere je človeštvo v vsej znani zgodovini praviloma iskalo najbolj krvavo pot. Fukuyamov leta 1989 objavljen Konec zgodovine, ki je pred poldrugim desetletjem dobil nadaljevanje s Koncem človeštva, slepo ulico zaznava, le da jo je najprej razglašal za konec poti, v drugi knjigi pa za njen novi začetek. Dejansko se vse tesnejša ulica le polni (s problemi) in nihče ne vidi varnega izhoda iz nje.
Problem je v tem, da je po koncu hladne vojne, razpadu bipolarnega sveta z neuvrščenim blažilnikom, zlomu komunizma in utrditvi neoliberalizma prevladalo prepričanje, da je pred svetom široko odprta cesta, za krmilom pa voznik, ki enostavno ne more zaiti. Vožnja z njim je uspavala Evropo, navdušila Kitajsko nad zunanjimi pejsaži, pritegnila Rusijo v prijateljski klepet in preostalim sopotnikom obljubljala samo še asfalt, zdaj pa ceste naprej ni videti, vzvratne prestave pa tudi ni.
Da so ZDA na poti v slepo ulico, se je dalo razbrati že leta 1998, ko so avgusta raketirale Sudan, decembra pa še Irak, oba resda v ključnem trenutku za Billa Clintona pri kongresnem poskusu njegove odstavitve zaradi afere Lewinsky. Ameriški in tudi drugi mediji so zato javnost zlahka prepričali, da si predsednik na ta način rešuje politično kožo, šele kasneje se je izkazalo, da je bil zaradi afere prej toliko oslabljen, da so prevladali jastrebi okoli njega, kot podaljšek daleč preobsežnega vojaškega stroja v času, ko sta svetovni red in mir začenjala postajati policijsko vprašanje in sta tudi zahtevala policijsko reševanje.
Vendar se ZDA nikoli niso opredelile za svetovnega policista, za to so jih razglašali drugi, same pa so uživale v imperatorskem triumfu, čeprav je zdaj od zadnjega – Bushevega na letalonosilki Abraham Lincoln – preteklo že precej vode. »Operacija Iraška svoboda je bila izpeljana v kombinaciji natančnosti, hitrosti in odločnosti, ki je sovražnik ni pričakoval in ki je svet še nikoli poprej ni videl,« je 31 dni po vojaški invaziji na Irak 1. maja 2003 tedanji predsednik ZDA v podobnem jeziku, kot ga zdaj uporablja Trump, ko napoveduje napad na neko drugo suvereno državo, takratnega (retorično) sklenil. Posledic dandanes ni treba posebej predstavljati, jasen pa je tudi odgovor, kdo je imel in še ima edini koristi od zanetenja omenjenega še vedno nedokončanega, le močno preobraženega vojaškega konflikta.
Pri tem je simptomatično, da Bush Iraka dobro leto prej v svojem govoru naciji ni uvrstil med sile zla, med katere je poleg Severne Koreje uvrstil Iran in Libijo. Invazije na Irak tudi ni orkestriral, dirigentske palice so bile v rokah podpredsednika Cheneyja, obrambnega ministra Rumsfelda in državnega sekretarja Powella, v ozadju pa zavest, da je vojaška ekspedicija pod Hindokuš z izrazitim maščevalnim predznakom preskromno izkoriščena priložnost za totalno globalno prevlado ob odrevenelosti, ki je svet zajela po šoku zaradi terorističnega napada na ZDA. Treba je bilo samo izbrati najprimernejšo tarčo in nedokončani posel v Iraku iz časa prve zalivske vojne je bil videti bolj prava kot katerakoli izmed izpostavljenih sil zla.
Čeprav je slika Trumpovega prihoda v Belo hišo tako zaradi njegove osebnosti kot zaradi javne podobe zamegljena, postaja počasi jasno, da sta ga tja pripeljala udarni slogan »Najprej Amerika« in z njim razumljen novi izolacionizem, potem ko so se navadni Američani naveličali globalnega (vojaškega) avanturizma, ki jim ga je skupaj s političnim establišmentom zagotavljala Clintonova. Slednji ima v rokah Trumpa, o čemer priča saga tako imenovane ruske afere, tako kot ima Kim Džong Un v rokah severnokorejski režim. K pameti je treba spraviti ZDA in Una, ne pa Trumpa in režim v Pjongjangu, ki je s sankcijami le vse bolj odvisen od Una, z usodo Sadama, Gadafija in Asada pred očmi.
