Arhiv Republike Slovenije je konec junija v dar prejel prvi del arhivske zapuščine Slovenskega ameriškega raziskovalnega središča (SRCA) iz ZDA; gre za izredno obsežno gradivo o ameriških Slovencih in njihovem prispevku ZDA in svetu, ki jo je dr. Edi Gobec, ustanovitelj in ravnatelj SRCA, s pomočjo žene Milene in vrste sodelavcev oblikoval vse od leta 1951. »To je zbirka izjemne vrednosti, tako po vsebovanem gradivu kot po neverjetnem vložku časa, truda in verjetno tudi denarja,« meni Bojan Cvelfar, direktor Arhiva RS. »Gre za zelo raznovrstno gradivo, od časopisnih izrezkov do dokumentov, fotografij in različnih pričevanj, veliko je recimo pisem, ki jih je Gobec pridobil od posameznikov ali njihovih svojcev.«
Ali sploh znajo pisati?
Edi Gobec, med drugim član newyorške akademije znanosti ter dobitnik številnih uglednih priznanj, se je rodil leta 1926 v Celju; med drugo svetovno vojno so ga mladoletnega internirali in je bil v nemškem delovnem taborišču, nato pa prisilno mobilizirali v nemško vojsko, iz katere je v Franciji prebegnil k zaveznikom. Po vojni je dokončal gimnazijo v Italiji ter se leta 1950 preselil v ZDA, kjer je doštudiral in leta 1962 doktoriral iz sociologije in antropologije. Napisal in uredil je tudi vrsto knjig, med njimi večkrat ponatisnjeno Slovenian Heritage (pri nas še ni prevedena), ob tem pa ves čas požrtvovalno zbiral dokumentacijo o Slovencih, ki so s svojim delom postali znani tudi zunaj domovine.
Kot pojasni v uvodu svojega dela Slovenski ameriški izumitelji in inovatorji (2015), ga je k temu napeljala zgodnja izkušnja življenja v ZDA, ko so ga ameriški sodelavci nenehno pozivali, naj jim pove za kakšnega res uspešnega Slovenca, na primer slavnega arhitekta, izumitelja ali vsaj športnika. Med brskanjem po tamkajšnjih knjižnicah Gobec ni mogel najti dokazov o kakšnih vidnejših dosežkih v ZDA živečih Slovencev ali njihovih potomcev, naletel pa je recimo na trditve, da je 86 odstotkov Slovencev nepismenih in da sploh nimajo svojega knjižnega jezika.
Na stotine arhivskih škatel
Tako se je odločil, da stvari popravi: v prostem času je začel sistematično zbirati najrazličnejše gradivo o ameriških Slovencih, ki priča o njihovem prispevku k napredku v ZDA in po svetu. Sčasoma se je oblikovalo široko omrežje sodelavcev, ki so mu pošiljali časopisne izrezke in predloge; pregledoval je tudi številna referenčna dela, kot na primer publikacije Kdo je kdo, iskal slovensko zveneča imena ter nato preverjal izvor in dosežke teh oseb – od inženirjev in izumiteljev do direktorjev korporacij in astronavtov.
V desetletjih je tako nastala prava zakladnica tovrstnih podatkov, ki bo novo domovanje sčasoma dobila v nacionalnem arhivu. »Zakonca Gobec sta gradivo zelo natančno uredila po mapah oziroma posameznih osebah in ga sistematično popisala. Zelo težko pa je oceniti, koliko enot obsega celoten arhiv; v prvem delu smo dobili za 200 arhivskih škatel materiala; če bi jih zložili eno ob drugo, bi to pomenilo dvajset metrov gradiva. Gre torej za več tisoč enot, ocenjujemo pa, da je vsega materiala še trikrat ali štirikrat toliko,« pravi Cvelfar. Pridobitev in dokončna ureditev vsega gradiva bosta trajali nekaj let, razmišljajo tudi o sprotni digitalizaciji, če bodo imeli zanjo dovolj sredstev. »Toda najbolj pomembno je, da smo začeli – in da bo to gradivo postalo del slovenskega nacionalnega bogastva.« Gobec, ki je pred dnevi dopolnil 91 let, sicer še vedno nadaljuje raziskovanje in pripravlja novo knjigo; tudi ta bo posvečena pogosto neznanim slovenskim uspehom.
