Ta izjava je zgodovinsko dejstvo. Na nacionalni RTV smo jo poslušali vsako leto, vse do Bučarjeve smrti. Priznanje državljanske vojne je osnova za prehod v demokracijo. To sporoča tudi ta spomenik. Ob njegovem odkritju je žrtve revolucije oz. državljanske vojne priznal tudi predsednik države Borut Pahor in pozval k nadaljevanju spravnega procesa. Cetinski se trudi pripisati mi, da spadam med zagovornike kolaboracije, Cerkve in da so mi blizu tudi avtoritarne politike vodenja države. V mojem pismu ni sledu od naštetega.
Naj navedem še drugačna mnenja, ki potrjujejo moje mnenje o državljanski vojni. Prof. dr. Matjaž Zwitter iz partizanske družine v članku So bili vsi na napačni strani? (Delo-SP, 4. 1. 2014) piše: »Komunistična partija je ves čas vojne in seveda še po njej nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast. Začelo se je že na ustanovnem sestanku pri Vidmarjevih: protiimperialistična fronta, kot so jo imenovali 27. aprila 1941, je bila v govorici tistega časa fronta, uperjena proti angleškim in ameriškim imperialistom. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so komunisti zamenjali sovražnika in pričeli uporabljati naziv Osvobodilna fronta. V drugem letu vojne je komunistična partija s svojimi eksekutorji izvedla veliko strašnih zločinov nad civilnim prebivalstvom in nad duhovniki, predvsem na Notranjskem in Dolenjskem. Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. Ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili deset tisoč civilistov. Če bi Ivana Mačka - Matijo ali Mitjo Ribičiča obsodili zaradi zločinov, ki sta jih ukazala, če bi komunistično partijo jasno označili za zločinsko združbo, potem bi tudi na partizanski boj lahko gledali z občudovanjem in ponosom. Če je možna posthumna rehabilitacija, naj se izpelje tudi posthumna obsodba. Sodstvo naj pokaže, da razume svojo odgovornost pri narodni spravi.«
Eden najuglednejših slovenskih ekonomistov, pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, je v svoji knjigi z naslovom Bermanov dosje zapisal: »Moja ocena partije je, da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije …, da je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila zunaj zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.« Slovenski filozof dr. Slavoj Žižek o knjigi dr. Bajta pravi, da je zanimiva in da praktično vse v njej sprejema kot resnico (Delo-SP, 19. avgusta 2000).
Ostajam pri stališču, da je bila med okupacijo odvečna državljanska vojna, ki je povzročila ogromne žrtve na obeh straneh in tudi več žrtev zaradi upora proti okupatorju, ki je bil celo monopol OF. Zakaj le? Vse za prevzem oblasti po vojni. V seznam slovenskih žrtev med 2. svetovno vojno in po njej Inštituta za novejšo zgodovino je vpisanih več kot 99.706 žrtev. V uporu zoper okupatorje je torej umrlo 7800 okupatorjev. Spoštujmo upor proti okupatorju in obžalujmo revolucijo – državljansko vojno.
V vsaki demokratični družbi so legalna politična nasprotja. Izvoljeni politiki pa so dolžni poiskati kompromise, rešitve za skupno dobro. Strinjam se, da zaostajamo v modelu vodenja države, ki se prične z volilnim sistemom. Strinjam se, da so poti, ki vodijo v plodnejše družbeno sožitje, ki je en od pogojev za napredek države. A to je tudi sprava in priznanje državljanske vojne na ravni države. Sicer je govoriti o vladavini kot v Švici le utopija.
Franc Mihič, Ribnica
