Janez Pipan: Človek v množici

S človeškimi množicami sem imel v življenju precej mučne, lahko bi rekel, da kar travmatične izkušnje. V začetku oktobra 1971 se nas je skupina novomeških gimnazijcev udeležila zaključka slavnih vojaških manevrov »Svoboda 71«, nekje v bližini Karlovca, se mi zdi. Potovali smo s posebnim vlakom. Ne vem, po katerem ključu so me izbrali in določili za tisti izlet, kajti gimnazijec sem bil komaj mesec dni, svojih sošolcev in sošolk še niti nisem dobro (s)poznal, med izletniki, ki so večinoma prihajali iz višjih letnikov, pa sploh nikogar. Zato je bila vožnja do Karlovca dolga in dolgočasna. Da bi ja čim prej minilo, sem vso pot vzdihoval, tolažila pa me je le ena misel: prvič v življenju bom videl Tita! Tisti manevri so bili takrat velika zgodba, JLA je vadila strategije in taktike v primeru napada z Vzhoda (Varšavski pakt) ali pa Zahoda (Nato) in na veliko razkazovala svojo moč, radio je mesece poročal samo o tem, izpred domače hiše pa sem lahko opazoval nizke prelete reaktivnih letal in helikopterjev od letališča v Cerkljah prek Trdinovega vrha proti »bojiščem« na hrvaškem Kordunu in Baniji, od Bele pa vse tja do Bosenske krajine. Vrhunec je bil Titov ogled najbolj spektakularnih »bojev« in njegov govor na zaključni slovesnosti…