Pred odhodom nas je vodja poti postrojil na železniški postaji in nas v vojaškem tonu, kot kakšen komandir čete, informiral o programu ekskurzije ter redu in disciplini na potovanju. Temu so na vlaku sledila vzklikanja bodrilnih, slavilnih in sploh junaških gesel, petje partizanskih, taborniških in udarniških pesmi (s kakšno vulgarno priredbo vmes), tudi po vešče skritem alkoholu je kmalu zadišalo. To ni bil moj svet, še manj zabava, zato sem se držal zase in odsotno zrl skozi okno. Le enkrat ali dvakrat me je »komandir čete« nekam nejeverno povprašal: »Saj si ti tudi naš, ali

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.