Mihail Botvinik, patriarh sovjetskega šaha (2)

Po osvojitvi naslova prvaka Botvinik kar tri leta ni igral šaha. Zdaj je bil doktor elektrotehnike, imel veliko stanovanje v Moskvi in dačo, žena Gayane, Armenka, pa je plesala v Bolšoj teatru. Kljub židovskemu rodu ni imel težav z oblastmi. Novi sistem je nalagal dvoboj na tri leta: prvi izzivalec je bil v Moskvi leta 1951 David Bronstein. Botvinik je tik pred koncem dvoboja zaostajal, a izvlekel je potrebno zmago, izenačil izid in obdržal naslov. Kmalu zatem je bil na prvenstvu SZ šele peti. Zavrnil je olimpijski nastop: ni želel igrati na drugi deski za sijajnim Keresom.

Botvinik je pilil formo s trening partijami, včasih celo ob glasni glasbi ali cigaretnem dimu. Tako je bil pripravljen na vse. Leta 1952 je bil še sedmič prvak SZ. A že je zorel nov prvak: prvi naskok Vasilija Smislova se je leta 1954 končal brez zmagovalca. Po treh letih sta spet sedla k dvoboju in to pot je Botvinik gladko izgubil. A izkoristil je pravico povratnega dvoboja, ki jo je sam izposloval: leta 1958 je energično kaznoval slabosti Smislova in spet postal prvak.

Skozi sito sistema se je ta čas prebijal mladi Mihail Tal. Leta 1960 Botvinik ni bil kos njegovi čarovniji, a leto pozneje je Tal, tako kot Smislov, v povratnem dvoboju deloval nebogljeno. Patriarh, kot so ga ne brez cinizma klicali, je znova dokazal moč temeljite priprave. Leta pa so jemala davek in leta 1963 je Tigran Petrosjan zrinil prvaka s prestola. Nova pravila so ukinila povratni dvoboj. Leta 1964 je Botvinik še na šesti zaporedni olimpijadi z ekipo SZ osvojil zlato. Po 30 letih v vrhu je preusmeril moči v razvoj računalniških šahovskih programov. Treniral je svetovne prvake Karpova, Kasparova in Kramnika, o njegovi trmi pa dovolj pove naslov avtobiografije: Doseganje cilja. Umrl je leta 1995.