Mihail Čigorin, zadnji šahovski romantik

Mihail Ivanovič Čigorin, rojen leta 1850 blizu Sankt Peterburga, je že pri desetih letih pristal v sirotišnici. S šahom se je srečal pozno, pri šestnajstih, a se je najprej posvetil šolanju in postal državni uradnik. Kmalu je spoznal, da je strast do šaha premočna, in pustil službo.

Za začetek je leta 1876 ustanovil šahovski časopis, ki pa se je le s težavo prebijal. Čigorin je oral šahovsko ledino v Rusiji. Odigral je nekaj dvobojev z mojstroma Schiffersom in Alapinom, ju ugnal in postal najboljši šahist Rusije. Odpravil se je na turnirje; prvič je zablestel v Londonu, kjer so se leta 1883 zbrali vsi najboljši. Mihail je bil četrti in je bil odtlej del šahovske elite. Posvetil se je dviganju šahovske kulture v Rusiji; pisal je, predaval in igral simultanke. Spet je nastopil šele leta 1889 v New Yorku, kjer je bil dvokrožni turnir 20 igralcev, verjetno najdaljši v zgodovini. Čigorin je zmagal in nemudoma izzval prvaka Steinitza na dvoboj.

Pomerila sta se v Havani; udarci so padali z obeh strani in šele na koncu je Steinitz z nizom zmag strl Čigorina. Po treh letih sta dvoboj ponovila – spet v Havani. Tokrat je Čigorin začel še bolje, ves čas vodil, končal pa s hudim spregledom v dobljenem položaju, ki je uničil njegove upe na naslov. Odtlej je razočaranje vse večkrat blažil z alkoholom. Začelo se je obdobje velikih turnirjev, Mihail pa je blestel na največjem: v Hastingsu 1895 je bil drugi za Pillsburyjem, a pred Laskerjem, Tarraschem in Steinitzem. Potem je bilo prvih mest vse manj, največji oviri pa sta bila – poleg pijače – Lasker in Janovski, s katerima je zelo težko igral. Leta 1907 se je pojavila huda sladkorna bolezen, ki ji Čigorin ni bil kos.

Pet let je bil drugi igralec sveta, še desetletje med peterico. Pokazal je svetu, kako se igra Evansov gambit, in nam zapustil še danes igrano Čigorinovo obrambo v daminem gambitu. Tako je igral na začetku kariere.