»Kaj bi na ta prizor dejala mama? Uh, res ne vem,« je s pleskarskim orodjem v rokah v eni od učilnic osnovne šole v Mojstrani razmišljal študent medijskih komunikacij Vid Hrovat iz Velenja. »Prvič se udeležujem študentske brigade in super se imamo,« pove in nadaljuje s pleskanjem – tudi preostali študentje se med našim obiskom ne pustijo motiti. »Na tem delovišču nas je deset,« pojasni vodja delovišča Darija Močnik iz Svetega Jurija ob Ščavnici, ki končuje magisterij iz psihologije. »Pogosto pa se zgodi, da se študent udeleži naše brigade, potem pa se vsako leto vrača, celo ko je že v službi,« dodaja.
Letošnja brigada, ki jo pripravlja Študentska organizacija Univerze v Mariboru, je že 19. po vrsti. Vsako leto se skupina študentov, v Kranjski Gori jih je 45, odpravi v eno od občin. Deset dni prostovoljno delajo na številnih prej dogovorjenih deloviščih, noči pa preživljajo v kampu. Nad letošnjega se je spravilo močno deževje, ki je v tem tednu pestilo Gorenjsko, tako da so študentje noči, dokler se šotori niso posušili, preživljali kar v kranjskogorski osnovni šoli.
Miška in telefon nista edini orodji, ki ju obvladajo
Dnevi pa so delovni. »Sproti se učimo in nadgrajujemo svoje sposobnosti, z nasveti nam pomaga tudi hišnik,« pravi Močnikova. Tamkajšnji hišnik Gregor Verbič je nad štajerskimi študenti navdušen. »Izredno pridni so. Prepričan sem bil, da bo vse skupaj bolj zabava, pa je resno delo. Predvsem pa sem presenečen nad obsegom dela, ki so ga opravili,« odkrito pove.
Kako dobro gre študentom prostovoljcem od rok beljenje, se čudi tudi ravnateljica osnovne šole v Mojstrani Darja Pikon. »Prepleskali so že cel vrtec, zgornje nadstropje šole, čakajo pa jih še ena učilnica v spodnjem nadstropju in garderobe pri telovadnici. Zelo so spretni. V vrtcu je videti, kot da bi stene barvali profesionalci. Delajo pa s tako vnemo, da jih moramo prositi, naj sedejo in pojedo malico,« opisuje.
Ravnateljica pa je navdušena tudi nad sporočilom brigade. »Vesela sem, da zna mladina prijeti še za kaj drugega kot za računalniško miško in da prostovoljci še obstajajo. To je vrednota, ki v današnjem času izginja, mariborski študentje pa jo krepijo.«
Začelo se je s pomočjo po potresu
»Mladi dokazujemo, da želimo širiti kulturo humanitarnosti, in verjamemo, da bomo s svojimi dejanji pripomogli k lažjemu in boljšemu življenju občanov,« pa poudarja vodja letošnje izvedbe Bernarda Jeraj, ki je med našim obiskom študentom prinesla malico.
V mariborski študentski organizaciji po navedbah Močnikove vsako leto naredijo nabor občin, kjer študentje še niso pomagali. »Najprej pogledamo, ali je katero od občin v preteklem letu prizadela kakšna naravna katastrofa, a na srečo že nekaj let ni bilo hujšega. Pozorni smo tudi na socialne in demografske značilnosti. Pomembno je tudi, da občine želijo sodelovati z nami. Zagotovijo nam prostor, kjer spimo in kampiramo, pomagajo nam tudi z materialom, ki ga potrebujemo za delo. Pogosto pa nam na pomoč priskočijo tudi domačini.« Pri slednjih so letos naleteli na zelo dober odziv. »Presenečeni so, da se toliko mladih zbere in se odloči za prostovoljno delo 10 dni, namesto da bi se zabavali ali delali za denar,« pravijo študentje.
Ne denar, pač pa svoje pridne roke so študenti želeli zagotoviti prebivalcem od potresa poškodovanemu Bovcu leta 1999, ko so na pobudo Zorana Kačičnika organizirali prvo tovrstno brigado. Leta 2000 so se študenti z istim namenom zbrali v Kobaridu, leto pozneje so na pomoč priskočili prebivalcem Loga pod Mangartom, ki jih je prizadel zemeljski plaz… Odtlej so brigade pomagale po vsej Sloveniji, še danes pa jih spremlja njihov »oče«. Tudi tokrat smo ga zalotili z motorno žago v rokah, ko je pomagal urejati športno igrišče v Ratečah.
»Nekateri so mi očitali, da si z organizacijo brigad prizadevam za podoživljanje starih časov. Vendar za to idejo ni bilo političnih razlogov, temveč je šlo za pomoč ljudem v stiski. Mladi želijo pomagati in ta energija me še danes vsako leto prepriča, da v tem času vzamem v službi dopust in se udeležim brigade,« zadovoljno pristavi.
