Nekoč so bili zvezdniki: Cole Moretti, prvi, ki je zastopal Slovenijo na Evroviziji

Njegova prva pri 15 letih

Preselimo se v Kovin, mesto v Vojvodini, kjer je mali Moretti leta 1959 prilezel na svet kot potomec sina oficirja JLA, sicer inženirja in izvedenca za statične izračune, ki so ga selili po Jugoslaviji. V rani mladosti je zamenjal še nekaj mest bivanja, kot denimo Šibenik in Karlovec, nato pa se je družina ustalila v Ljubljani, očetovem rodnem mestu, medtem ko je Morettijeva mama Beograjčanka. Za kitaro je prvič prijel pri 15 letih. Začel je s Smoke on the Water, tudi kasneje pa je večji del zasedbe prebil v rock ritmih. Andreja Bedjaniča, klaviaturista, s katerim igra še danes, je spoznal leta 1979. Ne nazadnje je ta uredil prostor za vaje, ki smo ga omenili uvodoma. Imenovali so se Zakaj pa ne, v nadaljevanju pa se je Moretti občasno podružil še z zasedbami Potop, Ultimat in Martin Krpan v obdobju, ko je ta zamenjal Andreja Turka, prvotnega pevca, medtem ko je z Vladom Kreslinom ter Žanom Zmazkom sodeloval v zasedbi Vlado Kreslin in spremstvo. Čeprav ga krasi izvrsten vokal, je Moretti ves čas zavzemal predvsem vlogo kitarista in zgolj spremljevalnega vokalista.

Šele po vseh teh sodelovanjih je ustanovil svoj bend z imenom VIS Cannabis. »Čeprav smo kadili zgolj tu in tam, smo stežka dobili nastope zaradi imena, zato smo ga spremenili v Hari Margot.« Ime je nastalo kot izpeljanka imen dveh razvpitih vohunk. Mata Hari ter seveda ene in edine Margot, vohunke iz Alana Forda. »Imeli smo pevko iz Amerike in izhajali iz predpostavke, da jo ljudje, zato ker je pač iz ZDA, dojemajo kot ameriško vohunko.« Katja Lapkovsky je bilo dekletu ime. Potomka nekdanjega predstavnika Lufthanse za Jugoslavijo, ki še danes živi v Sloveniji.

Napolnili tudi stadion

V tistih časih je bil domicil alternativne scene v Kersnikovi ulici. Torej v soseščini njihovega vadbenega prostora. »Alter scena je imela mehanizem, ki je za njo stal. S temi fanti smo se videvali, družili in si pomagali, čeprav sam nisem nikdar spadal v novi val ali punk.« Konec koncev so imeli menedžerja iz punk vod. Ta gospod je bil Miki Stojković, ljubljanski staropunker, o katerem je nekaj časa krožila govorica, da ga niti ni več med živimi, potem pa se je pred nekaj leti pokazal kot Hare Krišna. »Miki je znal prepričati kamen, da joka,« se njegovih sposobnosti spominja Moretti. Hari Margot, ki so se gibali nekje na meji med novim valom in tradicionalno rockovsko sceno s prepoznavnimi znaki, kot so vžigalnik zippo, jakna avirex in kavbojski škornji, je uspevalo spodobno. Kariero so končali na tako imenovani veliki ruski turneji od Vladivostoka do Moskve, kamor jim je med drugim pot odprla podrobnost, da je bila njihova vokalna solistka daljna sorodnica ruskega generala Dolgorukova.

»Katja je šla nekaj mesecev prej v Moskvo, kjer je nastopila na festivalu in se tam spoprijateljila s francosko pevko, ki je bila takrat znana po komadu Voyage Voyage, in skupaj sta na fotografiji pred kipom njenega prednika izšli na prvi strani v Pravdi.« Kakovosten cirkus. Tudi zato so Hari Margot nastopili na stadionu pred več kot 10.000 poslušalci. A pisalo se je že leto 1989 in razpadanje vzhodnega bloka je bilo že v zraku. Tudi bendu je začelo zmanjkovati volje. Za dve leti so prenehali, potem pa so se v malodane isti osnovni zasedbi (Kosec, Bedjanič. Moretti, Vidan) preimenovali v 1x Band. Ime je bilo domišljeno na vrtu starega Ria. Moretti je prvič po Martinu Krpanu pel solo. »Nisem imel težav s samozavestjo, samo spremljevalne vokale sem raje pel. Za mnoge, Avtomobile, Miladojko, Pando, Sokole, tudi za Klinarja in Domicelja, s katerim sem sploh veliko sodeloval in z njim tudi nastopil kot predskupina Boba Dylana.

Pokopali so jih menedžerji

Zgodba, kako je 1x Band postal predstavnik Slovenije na Evroviziji leta 1993, je razmeroma znana. Na domači izbor so prišli kot rezerva, potem pa v srajcah, ki jim jih je sešila mati Tomaža Kosca, bobnarja in avtorja besedila, zmagali. »Zmagali smo kot zadnji cotlji,« pravi Cole. Kar je vznejevoljilo predvsem petouvrščeno Heleno Blagne, da je demonstrativno zapustila prostor. Je pa treba dodati, da jim je aranžma za orkester »kot uslugo«, potem ko sta v časovni stiski Morettiju v prid posredovala Milan Ferlež in Silvester Stingl, naredil Jože Privšek. Kajti Moretti je bil tedaj tonski uslužbenec na RTVS.

»Ko smo zmagali, smo se začeli zavedati, v kaj smo se spravili. V Dublinu sem šel sedet na vrh dvorane, poslušal vaje drugih in začutil, da so se mi kolena začela samodejno in brez nadzora tresti. Rekel sem si, da se moram zbrati. In sem izpeljal. Dodatno me je sprostil dogodek pred drugo kitico, ko sem videl, da je fant, ki je spodaj upravljal kamero na tirnicah, zamočil, ker je bil na napačni strani odra in ga je nekdo panično potiskal na pravilno stran.« V vsakem primeru od Irske naprej bolj redno pije guinness. Po Evroviziji so izdali še en nosilec zvoka, Tak je ta svet, nato so poniknili. »Težavo smo imeli z znamenitimi slovenskimi menedžerji, ki so obvladovali teren. Moral si delati prek njih, mi tega nismo hoteli, kar pa je pomenilo, da v krajih, kjer smo imeli napovedan koncert, ni bilo nalepljenih plakatov. Oziroma jih je nekdo potrgal. Poleg tega nas klubi, ki so imeli s temi menedžerji dolgoročne pogodbe, niso najemali. Ker je šlo vse prek istih oseb. Tako se je ta zadeva ugasnila, čeprav nenehno vadimo. Tudi snemamo. Vendar pa smo stari in vedno bolj malenkostni.«

Se je pa Morettija pred desetimi leti dalo slišati kot spremljevalni vokal na tedanji mini turneji Buldožerjev. In kdor ni slišal njegove verzije Voli me – ne voli me, ki jo je odpel v slogu San Rema, ni slišal vseh njegovih razsežnosti niti vseh razsežnosti omenjene pesmi.