Dagestan je ena najbolj nemirnih republik v Ruski federaciji. Islamski skrajneži, ki se večinoma radikalizirajo v tamkajšnjem gorovju, redno izvajajo napade v mestih in na podeželju. Nariman Gadžijev ve o njih povedati veliko. Z njimi je imel neposreden stik. Kot minister za informiranje je bil pobudnik ustanovitve komisije za rehabilitacijo mladih, ki so jih v Dagestanu z različnimi tehnikami, predvsem s pogovori in videoposnetki poskušali odvrniti od napadov ali jih po zločinu rehabilitirati. »S puškami terorizma ni mogoče izkoreniniti,« razmišlja Gadžijev med pogovorom v Ljubljani, kjer čaka odgovor Slovenije na prošnjo za mednarodno zaščito.
V stik s skrajneži je prvič prišel kot novinar dagestanske tiskovne agencije. Med poročanjem o terorizmu se je približal radikaliziranim osebam in tako začel raziskovati islamski ekstremizem. Pozneje ga je pot vodila v politiko, pravi. Minister za informiranje v dagestanski vladi je postal v času, ko so ubili dva ministra, in takrat so ustanovili komisijo za rehabilitacijo, prek katere so poskušali mlade usmeriti na pravo pot.
Kako so dvojici mladih odprli oči
Radikalizirana mladina ni samo dagestanski problem. Zlasti z vzponom Al Kaide in potem Islamske države je postal neposredna grožnja za Evropo, kjer teroristične napade večinoma zakrivijo mlajše osebe.
Gadžijev s primerom razloži, kako se se problema lotili v njegovi kavkaški regiji. »V nekem mestu je bila skupina mladih radikaliziranih ljudi, starih od 14 do 25 let. Ko je mednje padla granata, so umrli vsi razen dveh. Prišel sem v stik z njima in ju spraševal, zakaj sta se radikalizirala, pa pojasnila niso bila prepričljiva. Spraševal sem ju o Koranu, pa ga v resnici nista dobro poznala. Nasilja pa nista znala argumentirati. Na koncu sta priznala, da sta šla med skrajneže zato, ker so šli tudi njuni prijatelji.« Sledili so številni pogovori, pravi Gadžijev, med katerimi jima je predstavil tudi socialne, študijske in delovne možnosti. In radikalne ideje sta počasi začela opuščati. Verjetno je pomagalo, da so imeli tisti, ki so se predali komisiji za rehabilitacijo, tiho zaščito dagestanske oblasti, pravi.
Do skrajnežev, ki so se skrivali v gorah, je glas komisije segel z videoposnetki, ki so jih objavljali na spletu. Nariman Gadžijev dodaja, da so ti vplivali tudi na nekatere, ki so pobegnili v Belgijo. »Ko smo komisijo ustanovili, so se začeli vračati, saj so spoznali, da bodo lahko imeli običajno življenje. Vedeli smo, da s silo in vojsko ne moreš reševati problema ideologije. Človeka, ki se namerava razstreliti, ne moreš prestrašiti. Lahko pa mu razložiš nekatere stvari.«
Razstrelili predor, ki ga ni bilo
Vendar, pravi Gadžijev, uspeh pri spreobračanju skrajnežev ni bil pogodu ruski oblasti: »Boj proti terorizmu nekaterim prinaša velik dobiček. Vam povem, kako deluje sistem. Vlada je investirala 500 milijonov dolarjev za gradnjo predora v gorah. Denar so pokradli, predora pa niso zgradili. Z mudžahidi se zmenijo, da naredijo tam eksplozijo, za to jim dajo denar. Potem rečejo, da je bil predor zgrajen, a da so ga mudžahidi porušili. Glavni sponzor terorizma je ruski proračun. Če tega denarja ne bi bilo, tudi terorizma ne bi bilo.«
Pritisk se je povečeval, sčasoma se je zamenjala oblast, komisijo za rehabilitacijo pa so ukinili. Gadžijev je odšel v Moskvo, kjer je bil najprej pomočnik poslancev v dumi, nato se je začel ukvarjati z radiem. Sodeloval je pri oddajanju regionalne različice opozicijskega radia Echo. En studio so imeli v Moskvi, drugega v Mahačkali, glavnem mestu Dagestana. Bil je kritičen do tamkajšnje vlade, potem pa so nastale težave. »Začeli so mi podtikati korupcijska dejanja (o tem je mogoče najti članke na spletu, op. a.), zasliševali so me v Mahačkali. Ko sem po svojih virih izvedel, da me hočejo zapreti brez sojenja, sem pobegnil.« Pravi, da so nanj razpisali federalno tiralico, zato se v Rusijo ne more vrniti.
Meja do radikalizma je tenka
Prijatelj, ki je hodil na počitnice v Rogaško Slatino, mu je svetoval, naj gre na turistično agencijo, ki da mu bo v nekaj dneh uredila turistično vizo. Nasvet je upošteval in končal v Sloveniji. Zdaj si želi, pravi, da bi kdo prepoznal njegovo znanje v boju proti terorizmu in prebral članke, ki jih je pisal o tej in drugih temah. Če bi lahko kateri evropski državi svetoval v boju proti terorizmu, bi se mu uresničila velika želja, a v to ne verjame.
In medtem ko čaka na azil, razmišlja, kako tanka je meja med tistimi, ki se radikalizirajo, in tistimi, ki meje ne prestopijo. »Proti terorizmu se boriš, če ljudi vključiš v družbo, jim omogočiš dostojno življenje,« pravi. Pa Slovenija? Mar to počne? Po izkušnjah Narimana Gadžijeva ne. »Prosilce za azil nahranijo, dajo jim streho nad glavo, nato so prepuščeni sami sebi. Ti ljudje nimajo denarja, vidijo pa življenje, ki jim je nedostopno. Če bi jim omogočili vsaj kakšno manjše delo, bi bilo že precej bolje.«
