Ker se življenje ne ozira na ideološke sheme, se je v povsem funkcionalni družini kruto poigralo s stereotipi in rasno-genetskimi teorijami o Romih. Vse je res, »spoznava« glavna junakinja. Dokler sta posvojena dečka majhna, ju z možem vzgojno obvladujeta, ko postaneta najstnika, vsi običajni vzgojni ukrepi odpovedo. Starejši Patrik odide od doma, zapade v kriminal, klošarstvo in odvisnost. Sposoben ni niti najmanjše empatije, najmanjše odgovornosti. Mlajši Lukaš živi doma in krade kot sraka, tudi staršem, tako da morajo pred njim zaklepati vse, od denarja do hrane. Šprica šolo, se zakaja, vsi dogovori so prazna šara. Mimogrede zaplodi še otroka sosedovi 15-letnici. Vrstijo se klici policije, socialnih delavk, sodišč. Avtorica v svojem obupu razmišlja, da posvojitev ne bi smela biti nepreklicna…
Javno mnenje je roman razdelil: po eni strani je bila avtorica deležna »pohval«, ker da je končno rekla bobu bob, po drugi silovitih kritik, ker naj bi podlegla rasizmu. V političnem smislu je bil odziv tipičen: levica je ogorčeno nasprotovala vsakršnemu razbijanju miselnih shem: Romi so vedno okej, stereotipi so rasistični. Desnica je orgazmirala v svojem »saj vas nenehno opozarjamo, da so Romi problem«. In vendar avtorica dovolj natančno detektira vzroke »nevzgojljivosti«. Dečka sta prvo leto življenja preživela v zavodu. Ko sta ju z možem dobila, se nista odzivala na človeški glas. Zanimala ju je zgolj steklenička z mlekom: takojšnja zadovoljitev preživetvenih potreb. Pomanjkanje ljubezni, dotika in ljubkovanja je očitno okvarilo njune sposobnosti za odgovorno sobivanje v odraslosti, sklepa Boučkova.
Natanko to ugotavljajo raziskovalci človeškega vedenja in potrjujejo nevrologi. Psihologinja Tiffany Field v knjigi Dotik (Touch, MIT 2014) navaja vrsto raziskav, ki so pokazale na nedvoumno zvezo med emocionalno prikrajšanostjo v prvih letih življenja, merjeno skozi odsotnost dotika, in čustveno otopelostjo, hiperaktivnostjo, depresivnostjo, odvisnostjo ali nasilnostjo v odraslosti. Vprašanje, ali so Romi vzgojljivi ali nevzgojljivi – zaradi svojih genov, narave, kulture, osebnostnih značilnosti… – je torej napačno v samem jedru. Ključno vprašanje je: za kaj vse so bili problematični posamezniki – vedno gre za posameznike – v ključnem času za socializacijo prikrajšani, da so kot odrasli nefunkcionalni in kot taki družbeni problem. Vse težje rešljiv. Začarani krog strahu se namreč vrtinči v spirale sovraštva proti vsem, ki niso privilegirani, beli, srednjeslojni, kot otroci vsaj solidno negovani...
Tovrstni razmisleki so ali bi morali biti aktualni tudi ob napadih teroristov ali »zgolj« psihično motenih posameznikov, ki se vrstijo te dni in ogrožajo naš »civilizirani« način življenja, našo varnost in naše vrednote. Sicer bodo odgovori na vprašanje, ki ga s tako ihto na komercialnih televizijah strokovnjakom postavljajo novinarji – ali lahko te napade preprečimo in kaj lahko »vendarle« storimo – nujno napačni. Kajti »teh« napadov najbrž ne bomo mogli preprečiti. Zagotovo ne vseh. Posamezniki s psihičnimi lastnostmi, ki jih je mogoče zlorabiti za krvavo maščevanje, za karkoli že, so namreč tu, med nami. Ta hip morda pijejo pivo v getoiziranem naselju blizu Bruslja, Hamburga ali Novega mesta. Ni ga varnostnega sistema, ki bi omogočil, da jih vse pravočasno zaznamo in zakonito onesposobimo. Ideja, da bomo s povečevanjem nadzora in represije družbo obvarovali pred »zunanjim« nasiljem – na tovrstnih idejah temelji tudi osnutek zakona o (večjih) pooblastilih policije – je nevarna iluzija.
V družbah, ki se na tak soočijo z nasiljem, se nasilje vedno le okrepi. Zato Trump, kot ugotavlja ameriško-bosanski pisatelj Aleksandar Hemon, ni problem sam po sebi – Trump je le simptom pobusheve Amerike, ki je Obami ni uspelo preobraziti. Le v takšni Ameriki je »normalno«, da našobljena, zdizajnirana lepotička bere prepisane citate s trotel bobna in upa, da bo možu pomagala voditi svet.
Lahko pa storimo marsikaj, da nasilje omejimo v prihodnjih generacijah. Tako da izkoreninimo revščino, poskrbimo za dovolj dobro zdravstveno in socialno varnost vseh slojev, zagotovimo kakovosten vrtec vsem otrokom do zadnjega, izobraženim vzgojiteljicam damo spodobno plačo (tudi Cerarjeva vlada je pozabila na obljube o ureditvi pomočnic), poskrbimo, da bo vsak otrok lahko videl morje brez miloščine »dobrih ljudi«, in napeljemo vodo in elektriko v slovenske gete.
Če se v Sloveniji za zdaj počutimo še kar varne, je to tudi zato, ker je prejšnji režim – ob vseh svojih napakah – otrokom priseljencev zagotovil človeka vredno odraščanje. Od rojstva naprej. Stopnja tveganja revščine se je po podatkih Statističnega urada RS v zadnjih letih povečala, čeprav nam gre gospodarsko bolje. V dolgotrajni revščini zdaj živi že vsak deseti otrok. Upajmo, da se nam ne bo treba na to spomniti čez deset ali dvajset let.
