Naravnost gre zapisati, da je bilo slišano dokaj oddaljeno od ravni oziroma muzikantske polnosti, s kakršno nas večkrat prepričajo (najboljši) mladinski orkestri — spomnimo se le lanskega festivalskega gostovanja Mladinskega orkestra Evropske unije pod taktirko Vasilija Petrenka. Ob iskanju vzrokov se je nemogoče izogniti dirigentkinemu deležu oziroma glasbenemu vodenju. Pot, ki jo Živa Ploj Peršuh odmerja skladbam in izvajalskemu kolektivu v njih, je po eni strani nagnjena k strogosti in preglednosti formalnih okvirov (s sprotnim poudarkom na majestetičnosti nekaterih viškov in zanemarjanjem napetosti pritajenih oziroma intimističnih izhodišč), po drugi strani pa premalo osvobojena taktnic in periodne ustrojenosti skladateljskih tvorb.
Tak pedagoško odločen dirigentski normativ prinaša resnost in zavzetost, glasbenike pa predvsem ohranja na vajetih (vsaj večinoma), namesto da bi jih vabil k zvočnemu iskanju neusahljivo pestrega v glasbi. »Vajeti« sicer ne vzpostavljajo tehnično povsem čiste slike; opazna pomanjkljivost je bila ritmična koordinacija skupne igre, pogosto pa tudi premajhna izdelanost v pretoku ritmične motivike; zvočno in celo intonacijsko pa so razočarale violine (zlasti prve).
Ob Tragični uverturi se je že nakazovala interpretativna meja celovečernega dogodka: poslušali smo Brahmsa v oklepu temačno zbitega zvoka, neizostrenega v punktirani vznesenosti, a vendar z izživetim reliefom lirskega tematskega momenta. Izrazno prepozna(v)ni trenutki so obogatili tudi preostale izvedbe (npr. ležeči disonantni blok proti koncu Beethovnove Četrte simfonije, katere izvedba bi sicer potrebovala ciklično jasnejši koncept, ritmične dodelave, finalno iskrivost), vendar so se vrstili kot osamelci v razmeroma togem glasbenem pregledu. Tako smo v Wagnerjevi Siegfriedovi idili pogrešali »svobodno« valovanje motivičnih izpeljav, hitrostno-agogično drznost in raznolikost, preden smo od godalcev dobili zamišljeno lepoto ob ugašanju skladbe.
Programski obrat k Pucciniju (odlomka iz Madame Butterfly) je pravzaprav le potrdil skupni primanjkljaj sproščenega frazno-agogičnega diha. Tako je bila sicer izjemna čustvena energija pevskega para delno zadušena; a iz Aljaža Farasina in Urške Žižek je kljub temu zasijala prava muzikalnost, kar lahko zapišem kljub nekaj zadržkom v zvezi z njunim tehničnim oblikovanjem tona. Intermezzo iz omenjene opere je izvedbeno dočakal dolgo, intenzivno (četudi na višku presunkovito) gradacijo.
Glasbena poustvarjalnost – s simfonično vred – je zlasti v obrtnem pogledu v nenehnem vzponu. Še pred leti bi bila solidnost, kakršni smo bili priča, najbrž deležna poklonov; danes smo pač bolj razvajeni.
