Eni in drugi, venezuelska vlada in opozicija, zagotavljajo, da se pri rešitvi v uvodu opisane krize zavzemajo za demokracijo in dialog, »a kaj ko nasprotna stran noče sprejeti našega ultimata«. Oboji so za mirno rešitev, vendar po 110 dneh nenehnih protestnih shodov, uličnih spopadov in represije preštevajo stotine ranjenih in aretiranih ter okoli 100 mrtvih.
Opozicija si prizadeva dokazati, da so razmere kaotične, da pravna država razpada, da so državne ustanove v razsulu, socialno in gospodarsko stanje nevzdržno. Primanjkuje vseh vrst življenjskih potrebščin, od hrane, zdravil do drugih potrošnih dobrin, s katerimi se Venezuela v več kot 90 odstotkih oskrbuje iz uvoza. Na drugi strani poskuša predsednik Maduro v slogu svojega predhodnika in vzornika Huga Chaveza prek radijskih in televizijskih kanalov prepričati javnost, da opozicija v spregi z ameriškim imperializmom vodi proti njegovi vladi ekonomsko in politično vojno, da pomanjkanja dobrin ni, če pa je že, je zaradi špekuliranja izdajalcev domovine. Pri tem ne pozabi okrcati tujih politikov in mandatarjev, ki mu pretijo ali priporočajo, naj spoštuje pravno ureditev svoje države in človekove pravice.
Izhod iz nastale situacije vidi Maduro v spremembi ustave, zato je 1. maja letos napovedal izvolitev ustavodajne skupščine, kar naj bi se zgodilo 30. julija. Prepričan je, da bo nova ustava omogočila »vzpostaviti mir in prosperiteto v državi«, in sicer brez opozicije, ki se o tem noče pogajati, še manj pri tem sodelovati. Nova ustava naj bi po mnenju nekaterih analitikov vsebovala korake, ki si jih Chavez z leta 1999 sprejeto ustavo ni drznil storiti. To je vzpostaviti »nove oblike participativne in vodilne demokracije, izhajajoče iz novih subjektov, ki predstavljajo ljudsko oblast, kot so lokalne skupnosti in občinski sveti«. Po Madurovih napovedih pa tokrat ustavodajne skupščine ne bodo sestavljali člani političnih strank, ampak predstavniki delavskega razreda, kmetov in ljudstva. Predsednica volilne komisije Tibisay Lucena je v začetku junija izjavila, da se je za predstavnike lokalnih skupnosti prijavilo 18.976 kandidatov, za predstavnike dejavnosti pa 35.438 kandidatov; med njimi bodo skupaj izbrali 545 članov ustavodajne skupščine. Seveda tiste, ki jih podpira vladna stranka PSUV.
Namen nove ustave je spremeniti državni aparat, ustvariti nov pravni red, ki bo omogočal »bolj avtoritaren pristop na političnem področju, a ne verjamem, da bi v gospodarstvo uvajali komunizem«, meni venezuelski politolog Ricardo Sucre. Jasno je, da so napoved in priprave za izvolitev skupščine sprožile nemir in alarm med opozicijo, pa tudi med mnogimi privrženci vlade oziroma chavizma, ki spremembi ustave nasprotujejo. Jasno je tudi, da je z izvolitvijo članov ustavodajne skupščine konec s sedanjim parlamentom, v katerem ima opozicija večino. A to niti ni več pomembno, saj Maduro že nekaj čas vlada z uredbami, in če je treba, se obrne na vrhovno sodišče, ki nadomešča parlament. Opoziciji tako preostajata samo ulica in morebitna zunanja pomoč.
Maduro svoje odločitve oziroma ukrepe nekako opravičuje, češ da mu »ni preostalo drugega«. Na neki način je to res, a da bi ga razumeli, moramo pogledati v preteklost. Danes petinpetdesetletni Nicolas Maduro je preprost človek. Rojen je v bil v venezuelskem glavnem mestu Caracasu, visoko v politiko pa se je verjetno povzpel zaradi svoje vdanosti, lahko bi celo rekli naivnosti. Nekateri trdijo, da je Kolumbijec, imel naj bi gimnazijsko izobrazbo (kot zatrjuje sam), drugi trdijo, da je nima. Bil je voznik avtobusa, glasbenik, sindikalist, politični aktivist. V obdobju Chavezovega vladanja je bil minister za zunanje zadeve, pa podpredsednik države, tik pred smrtjo ga je Chavez tudi javno imenoval za svojega naslednika, ki naj bi izpeljal tisto, česar njemu v 14 letih vladanja ni uspelo dokončati – zgraditev socialističnega sistema. S tem poslanstvom je bil Maduro z minimalno razliko pred tekmecem aprila 2013 izvoljen za predsednika države. Toda sledile so težave, ki so pripeljale do sedanje krize.
Stebra Chavezovega modela razvoja in sprememb sta bila dva. Eden je bil rentni model. Ta je temeljil na naftnih prihodkih, ki so omogočili izvedbo številnih socialnih in ekonomskih programov, s katerimi so se znatno izboljšale življenjske razmere milijonov Venezuelcev. Ta model se je izčrpal. Druga opora je bila Chavezova izjemna sposobnost za komunikacijo in hočeš nočeš tudi njegove vodstvene sposobnosti – kar je ukazal, je za njegovo vladno ekipo veljalo kot zakon.
Po izvolitvi Madura na čelo države pa so se razmere na naftnem trgu naglo spreminjale, cene te surovine so začele padati. Če so leta 2014 za sodček nafte dobili 88,42 dolarja, se je cena v letu 2015 s 44,65 dolarja zmanjšala na polovico, februarja 2016 pa se je znižala celo na 24,25 dolarja. To je najprej sprožilo težave pri razdelitvi valutne pogače, zatem v uvozu blaga; še danes je težko najti na trgu osnovne življenjske potrebščine po normalnih cenah. Po drugi strani Maduro nima karizme, niti sposobnosti komuniciranja, niti zmožnosti voditelja, kot jih je imel Chavez. V vladi vsak njen član vleče na svoj konec, nadzora ni. Predsednik Maduro tudi ne izhaja iz vojaških krogov, kot je Chavez. Da bi si zagotovil podporo vojske, je na pomembne politične položaje imenoval razne visoke oficirje, zato je danes v njegovi vladi kar četrtina ministrov in polovica guvernerjev iz vrst vojaških oficirjev. Zasedajo zelo občutljiva in ključna mesta v državni administraciji, kjer je po nekaterih podatkih tudi največ korupcije.
Vse to je pripomoglo, da je opozicija na parlamentarnih volitvah decembra 2015 zmagala z absolutno večino. Takoj zatem je sprožila postopek za sklic referenduma za odpoklic Madura z mesta predsednika države. Toda vladna stranka, ki je na oblasti že 18 let, in Madurovi osebni svetovalci so dovolj izkušeni, da so opozicijske poslance zlahka izigrali. Lani so najprej onemogočili sklic referenduma, zatem so preprečili lokalne volitve in pozneje paralizirali delovanje parlamenta. S tem ko sta PSUV in njen voditelj opozicijo izključila iz vseh nadzornih institucij in zakonodajnih teles, se je vzpostavila avtoritarna oblast. Po javnomnenjskih anketah 85 odstotkov volilcev nasprotuje ustavodajni skupščini, medtem ko Maduro in njegovi somišljeniki zagotavljajo, da imajo podporo večine prebivalstva in seveda vojske, policije in paravojaških enot.
Na ultimat opozicije, ki se glasi »Ura 0«, kar pomeni ustanovitev vzporedne institucije in vlade, predsednik Venezuele odgovarja, da bo šel s spremembami do konca in da bo dosegel cilj »z glasovi ali z orožjem«.
