Kdo lahko mobilizira več Venezuelcev? Tudi to vprašanje se je skrivalo v ozadju nedeljskega neuradnega referenduma, ki ga je prek svoje parlamentarne večine organizirala opozicija predsedniku Nicolasu Maduru in njegovim nameram o spremembi ustave.
Po več letih vse hujše gospodarske krize in po skoraj štirih mesecih nepretrganih množičnih protestov proti Maduru, v katerih je v spopadih med najbolj vročekrvnimi nasprotniki režima in policijo umrlo že okoli sto ljudi, je hotela opozicija pokazati, da ima podporo večine od 30 milijonov prebivalcev Venezuele. Nedeljski referendum je bil namreč tudi odgovor na Madurov razpis volitev v ustavodajno skupščino, ki naj bi nato izpodrinila parlament. Opozicija hoče torej pokazati, da lahko njen referendum spravi na noge več Venezuelcev, kot jih lahko Maduro 30. julija mobilizira za volitve v ustavodajno skupščino. Vendar opozicija, ki jo sestavljajo za zdaj še tesno povezani konservativci, liberalci, socialdemokrati in disidenti chavističnega režima, ni dosegla zastavljenega cilja osem milijonov udeležencev referenduma. Vseeno pa že razmišlja o splošni stavki, blokadi prometa in pohodu pred predsedniško palačo, da prepreči volitve 30. julija.
Družbena omrežja naredila svoje
Referenduma niso odobrile za to pristojne institucije, mediji pa ga niso smeli omenjati. A svoje so naredila družbena omrežja. Več kot 2000 volišč je bilo v cerkvah, zasebnih šolah, gledališčih in na prostem. Referendum so podprle ne le zasebne, ampak tudi državne univerze. Tudi v revnih četrtih Caracasa, kjer so ljudje nekoč še posebej množično podpirali bivšega predsednika Huga Cháveza, so tisoči odšli na referendum kljub vsem grožnjam skupin, ki so naklonjene Maduru in njegovemu režimu. V neki revni četrti glavnega mesta so Madurovi privrženci napadli privržence opozicije s solzivcem, nato pa še s strelnim orožjem, ena oseba je umrla, tri so bile ranjene. Nekaj takšnih napadov je bilo tudi na podeželju. Večinoma pa je referendum potekal mirno.
Poskus ustvarjanja zmede
Maduro je poskušal ustvariti zmedo pri udeležencih referenduma, saj je hkrati organiziral »testne« volitve v ustavodajno skupščino. Tako so bile v nedeljo dolge vrste ne le zaradi referenduma, ampak tudi zaradi testnih volitev. V drugem primeru je šlo največkrat za revne Venezuelce, ki so bili precej zadržani v primerjavi z navdušenimi udeleženci referenduma.
Maduro, ki je v zadnjih letih nadaljeval slabo zastavljeno Chávezovo gospodarsko politiko s pretiranim opiranjem na izvoz nafte, označuje opozicijo za »peto kolono imperialistov«, referendum pa za nezakonit. »Rešitev je ustavodajna skupščina,« je v nedeljo znova pojasnil, kako namerava rešiti svoj konflikt s parlamentom, pa tudi hudo gospodarsko krizo. Na twitterju mu je po referendumu, na katerem je bilo tudi vprašanje o ustavodajni skupščini, odgovoril njegov nekdanji notranji minister in eden od Chávezovih sodelavcev, Miguel Rodríguez Torres: »Danes je postalo jasno, da Venezuela noče ustavodajne skupščine.« Chavistični poslanec Germán Ferrer pa je celo dejal, da je Maduro s sklicem ustavodajne skupščine izdal Chávezovo dediščino, saj naj bi šlo za uvajanje diktature.
Veliko latinskoameriških držav podpira referendum in 46-letnega voditelja opozicije Leopolda Lópeza, ki so mu pred nekaj dnevi, po treh letih in pol zapora, nepričakovano omogočili hišni pripor. Referendum pa sta zlasti odločno podprli Mehika in Kanada.
