Maribor bo igral v Evropi še vsaj do konca avgusta. Za osnovni cilj šestih tekem in za nadaljevanje v kvalifikacijah za ligo prvakov je bil dovolj tudi remi z Zrinjskim. Trd, negotov, nepredvidljiv remi, ampak je ta zaradi zmage v Mostarju naposled zadoščal. »Ni bilo nič težje, kot smo pričakovali. Imeli smo odličen rezultat s prve tekme. Imeli smo tudi nekaj sreče, tekmec pa je bil izredno kvaliteten. Premišljeval sem, kako bi lahko bili bolj sproščeni, saj smo bili v krču, a se je na koncu odlično izteklo,« je ocenil Darko Milanič.
Schalke je bil zadnji evropski tekmec, ki je zabil vijoličastim v Ljudskem vrtu. Še za konec lige prvakov, pozna jesen, slaba tri leta tega. Maribor je imel iz prizme lige prvakov dve zaporedni neuspešni evropski sezoni, a ne Astana, ne Levski, ne Aberdeen in ne Gabala niso zabili v Ljudskem vrtu. Tudi zato je bil zadetek Ognjena Todorovića, še drugi, ki ga je v tednu dni spravil mimo Jasmina Handanovića, nekaj, česar vijoličasti ne da niso pričakovali, vsekakor tega niso več vajeni, še najmanj pa tako zgodaj. Handanovića je mobilni Toni Jović res kresnil v silni želji, toda mariborski vratar je tudi zamudil (piščalka mladega norveškega sodnika Ola Hobberja Nilsena pa kot večino tekme opazno tiho), soigralci pa ga tokrat niso rešili, kot on (pre)pogosto reši njih.
Vendar Maribor, čeravno mlajši in z manj izkušnjami, vsekakor pa z zavidljivimi ambicijami in boljšo kondicijo, se je, kot v Mostarju, vnovič sestavil, konsolidiral in stopil na žogo. Ravno ko (na semaforju) ni šlo, je steklo. Pero Stojkić je še pomeril iz voleja, ko so domači tuhtali, kako bi kar koli Zrinjskemu storili sami. Ne, Luka Zahovič ni utekel, ko je evforični Ljudski vrt upal, da bo. (Pre)malo je bilo uporabnih žog, povrhu so jih na sredini še za protinapade gostov nevarno izgubljali. Ne, drugače se je moralo zgoditi. Iz nič. Od nikoder. Iz »parkinga«. Mitja Viler je čakal, spremljal akcijo. Že prej je ponudil svojo finto, na svoj »ringlšpil« je peljal Marina Galića, toda nihče ni pričakoval, da bo »Rulo« iz drugega plana storil to, kar je storil. Stopil je na žogo. Počasi. Mirno. Pomeril je v rašlje, nekaj med lobom, strelom in podajo. Dras. Za 1:1. Komaj drugi evropski gol za Vilerja, ki je v klubu osmo leto, njegov prvi po aprilu 2015. Redek, a poseben. Komaj osmi za Maribor, a sila pomemben.
»Podal sem. Ve se, da jaz podajam, da ne streljam niti v boljših situacijah,« je med polčasom priznal strelec izenačujočega gola, ki pa vijoličastim ni dal občutka, da lahko povsem dominirajo trpežnim Mostarčanom. Poznalo se je, da se je Blaž Slišković naučil dovolj iz prve tekme, da za Maribor to še zdaleč ni bila lahka tekma, kjer bi bile zgolj izkušnje dovolj. Še zdaleč ne, v drugem polčasu se vijoličastim igra najprej ni sestavila po načrtih, ni se pa niti sesula. Spet so bili nezanesljivi, tanki in šibki na desni, kjer se je Todorović s pomočjo Stojkića prebijal mimo Mateja Palčiča, kar je negotovost vneslo tudi Aleksandru Rajčeviću.
Vstop Marcosa Tavaresa in Jasmina Mešanovića je bolj na tribunah kot igrišču dvignil napadalne aspiracije, vendar je Tavares vsaj prisilil goste, da so malo tuhtali o njegovem (odločilnem) golu pod Bijelim Brijegom. Bolj je šla tekma h koncu, bolj je Maribor pestila vloga nosilca. Krč bolj v glavah kot nogah. Zrinjski se je odpiral za ceno izgube moči, puščal prostor, precej pa se je poznalo, da je v mislih obeh Hafnarfjördur in 3. krog kvalifikacij. Davek je plačala kvaliteta nogometa: netočne podaje in nezbrani streli. Toda Maribor je le unovčil izkušnje in individualno kvaliteto. In dosegel tako želeni 3. krog.
