Pričakovanja so vselej enaka, okoliščine ne. Maribor gre na »misijo petnajst«, z eno besedo: racionalizacija. Narediti čim več z ne ravno čim manj, vendar se v Ljudskem vrtu med in mleko vseeno ne cedita več. Ravno zato je bil v uvodu v sezono, ko so poslovodske knjige pokazale, da je Maribor lani pridelal za 1,6 milijona evrov izgube, fokus na Zrinjskem. Maribor mora igrati ne le drugače, temveč tudi z drugimi nogometaši.
»To tekmo smo vzeli kot celoto, ne kot polovico. Želeli smo zmagati in to nam je uspelo, zabiti dva gola v gosteh, imeli pa smo še možnost za tretjega,« je povedal trener Darko Milanič po zmagi v Mostarju. In s tem nakazal, da so se časi, ko je Maribor zgolj lahko čakal in Evropo jemal kot nagrado, imenovano privilegij, res spremenili. Morda so strelci (Zahović, Tavares) isti, kot so tudi (t)isti, ki rešujejo oziroma držijo temelje igre, da ne razpade sistem (Handanović, Šuler, Viler). Maribor zdaj nujno potrebuje vsaj šest tekem v Evropi, čeprav se govori o skupinskem delu lige prvakov kot cilju, ali pa zaupati Zlatku Zahoviću, da mu bo uspelo spet proda(ja)ti nogometaše za šestmestne zneske. Za to pa Maribor potrebuje mamljivo igro. Nov sistem. In ga očitno ima. Milanič je razbil romb in dal na sredino poletne fante. Ima še vedno Luko Zahovića, ki je v Mostarju dal prst na usta in predvsem utišal lastno strelsko krizo.
Deset let bo prvega avgusta, odkar je Zlatko Zahović v Ljudskem vrtu. Ob obletnici je po svoje tam, kjer je začel. Klub resda nima dolgov, ga pa čaka trdo delo, če želi biti to, kar je postal po njegovem prihodu: inštitucija. Samo trikrat se vijoličasti v tem času niso veselili državnega naslova, zgolj dvakrat se je v Evropi res zalomilo (Hajduk Kula 2007, Astana 2015). Maribor je postal glavna, za marsikaterega nogometaša pa končna postaja, zato je iskrivi, mladi talent čakal ali se umikal.
Maribor se je okrepil le z Jean-Claudom Billongom, da bi morda v obrambi nadomestil Rodriga Defendija, in Jasminom Mešanovićem, da bi oslabil Zrinjski in zapolnil vrzel v napadu po koncu kariere Milivoja Novakovića. Ampak glede na to, da ne en ne drugi nista začela pod Bijelim Brijegom, so notranje rezerve tiste, na katere upa: z Mitjo Vilerjem je spomladi to uspelo. Zdaj je upanje, da bo Valon Ahmedi (vsaj) to, kar je bil Dare Vršič, s katerim niso našli skupnega jezika pri pogodbi. Ob odhodu Defendija in delno Sintyehuja Sallalicha so vijoličasti strnili vrste in na pripravah začeli dajati priložnost prihodnosti. Ne mislimo le na Dina Hotića, ki ga letos čaka sezona, v kateri se bo pokazalo, ali je prava »desetka«, Gregorja Bajdeta, Martina Kramarića ali Blaža Vrhovca. Maribor ima zaledje obetavnih igralcev, ko gre za Sandija Ogrinca, Žana Kolmaniča, Adisa Hodžića in druge. Vprašanje je samo, kako jim dati priložnost, da ne bi podlegli pritisku Ljudskega vrta, o katerem je govoril Zahović.
Da priprave niso pokazale prave podobe Maribora, še zlasti ne tekma s premočnim Krasnodarjem, je poudaril tudi Blaž Slišković, trener Zrinjskega. »Ni nas toliko presenetil Hotić ali Ahmedi. Tu smo se dobro držali, povozil nas je Marcos Tavares.« Če se bo Milanič lahko zanesel na izkušene, ki bi dali samozavest željnim dokazovanja, bo Maribor, ki se ubada s sabo, a ne preveč, vnovič glavni konkurent za naslov.
Naš namig: 1. mesto
