Tako se glasijo ugotovitve treh znanstvenikov iz ZDA in Mehike, ki v svoji študiji, objavljeni v Proceedings of the National Academy of Sciences (PNAS), pišejo o »biološkem uničenju«, potem ko so analizirali spreminjanje števila primerkov pri več kot 27.000 vrstah vretenčarjev, in sicer pri polovici sesalcev, ptic, plazilcev in dvoživk. Število primerkov pri tretjini vrst zemeljskih vretenčarjev se hitro zmanjšuje na vseh celinah sveta.
To je le ena od mnogih študij, ki dokazujejo, da je biološka raznovrstnost ogrožena. Na Borneu se je na primer v zadnjih desetih letih število orangutanov zmanjšalo za četrtino, tako da jih je zdaj le še 80.000. Gepardov, ki lahko tečejo več kot sto kilometrov na uro in so najhitrejše živali na svetu, je le še 7000 (dva sta tudi v ljubljanskem živalskem vrtu). V Afriki je levov le še 35.000 (ni ga v ljubljanskem živalskem vrtu), kar je 43 odstotkov manj kot pred 25 leti.
Nekoč meteorit, danes človek
Sporočilo znanstvenikov je zelo jasno: smo pred šestim množičnim izumiranjem živalskih vrst. Zadnje, peto, je bilo pred 66 milijoni let, ko so zaradi padca velikanskega meteorita na Zemljo izumrli tudi dinozavri. Tokrat je glavni vzrok človekova dejavnost, ki vpliva na podnebne spremembe, onesnažuje okolje in povzroča izginjanje gozda. Skratka, človek za zadovoljevanje svojih potreb, včasih tudi neposredno z divjim lovom, pretirano posega v življenjski prostor rastlinskih in živalskih vrst.
Zelo jasno je o tem pred dvema letoma za Dnevnik spregovorila dr. Olga Jovanović, ugledna hrvaška naravovarstvenica: »Glavna vzroka ogroženosti vrst v svetu sta sekanje tropskih gozdov in izsuševanje močvirij, ki je velik problem tudi pri nas. Vse bolj pa so pri nas opazne negativne posledice uporabe pesticidov, zaradi česar se zmanjšuje številnost dvoživk in nekaterih žuželk, pa tudi ptic, ki se hranijo z žuželkami, in netopirjev, ki so med najbolj ogroženimi sesalci.« Med pticami v Sloveniji so zaradi izgube življenjskega okolja že izumrle na primer južna postovka, kozica, močvirska uharica in veliki srakoper. Zaradi istega vzroka so na travnikih ogrožene vrste veliki škurh, kosec, repaljščica in jerebica, v gozdu pa divji petelin, belorepec in sloka.
Žaganje veje, na kateri sedimo
Zdaj v študiji PNAS opozarjajo na to, da bo imelo izginotje živali, rastlin in uničevanje ekosistemov katastrofalne posledice za človeka. Zaradi zmanjšanja števila žuželk, predvsem čebel, je pod vprašajem opraševanje rastlin, prav tako donosnost zemlje, čiščenje zraka in vode ter drugi procesi žive narave, ki človeku omogočajo preživetje. Pod vprašajem je torej zmožnost Zemlje, da z življenjem drugih živih bitij ohranja človekovo življenje.
To človekovo ogrožanje biološke raznovrstnosti bi bilo mogoče ustaviti le tako, da bi vlade, podjetja in prebivalci Zemlje na novo razmislili o načinu proizvodnje dobrin, njihovi potrošnji in svojem odnosu do narave. Med drugim še vedno ni preprečeno trgovanje z ogroženimi živalmi, svetovna skupnost pa še vedno ne pomaga revnim državam pri ohranjanju biološke različnosti. Predvsem je še vedno najpomembnejši neposredni dobiček. Avtorji študije PNAS menijo, da se čas izteka in da imamo le še dve ali tri desetletja, da se spametujemo in rešimo biološko različnost, s tem pa tudi sebe.
Kot rečeno, je bilo zadnje, peto množično izumiranje vrst pred 66 milijoni let, ko je meteorit s premerom 15 kilometrov padel v današnji Mehiški zaliv in je prišlo do tako velike eksplozije, kot če bi razneslo več milijonov atomskih bomb, ki so padle na Hirošimo. Nato se je na milijarde ton prahu in pepela dvignilo v ozračje, Zemlja se je tresla v silovitih potresih, ki so podirali gore in povzročali velikanske cunamije. Marsikje so goreli gozdovi, marsikaterega dinozavra pa je vrgel na tla in ubil eden od valov močnega zračnega pritiska. Že prve ure katastrofe so bile usodne za večino vseh živali. Po neki študiji je bila pred katastrofo na Zemlji povprečna temperatura 19 stopinj Celzija (to je 4 stopinje več kot danes). V naslednjih dveh letih pa je povprečna temperatura na Zemlji padla na minus 8 stopinj Celzija, saj sončni žarki niso mogli prodreti skozi debelo plast prahu in pepela.
V tej katastrofi so izumrle tri četrtine vseh živalskih in rastlinskih vrst. Preživele so predvsem manjše živali, zlasti žuželke in dvoživke, pa tudi ptiči, ki so se razvili iz dinozavrov. Preživeli so tudi nekateri sesalci manjših vrst, kot so glodavci. Lahko bi rekli, da so sesalci z izumrtjem dinozavrov izgubili svojega naravnega sovražnika in odprl se jim je razvoj neslutenih razsežnosti.
