Občasno jih prekrijejo druge težave, kakršne so (bili) evrski glavoboli, visok migracijski pritisk in začeta amputacija britanskega uda, a zanje obstajajo vsaj placebi, če že ne prava zdravila, medtem ko svojega črevesja stara celina, kot že tolikokrat doslej, ne zna spraviti v red. Pri slednjem velja izpostaviti ne povsem posrečen poskus trebušne samoozdravitve. Pisalo se je leto 2010. Evropsko unijo je stresala mrzlica grške dolžniške krize, med Slovenijo in Hrvaško pa je siceršnje krče umirila blagodat arbitražnega sporazuma, ki sta se jo tedanja premierja Pahor in Kosorjeva odločila širiti na sprti del preostanka nekdanje Jugoslavije in v Albanijo. Srbski bojkot konference o zahodnem Balkanu, ki sta mu pomoč pri odpiranju vrat v evropsko družino obljubljala njena nekdanja bratska dela – eden že polnopraven član EU, drugi pa z vsemi zagotovili, da to v kratkem postane – je bil prepoznan za prehodno, s Kosovom povezano motnjo. Opazna nezainteresiranost Bruslja za povabilo na Brdo pri Kranju pa je obveljala kot kratkovidnost povabljenih predstavnikov, in ne Evropske unije same, ki je regionalno sodelovanje kot del svojega širitvenega načrta vseskozi podpirala.
Proces Brdo, ki so se mu medtem prilepili Brioni, se je v šesti ponovitvi na ravni predsednikov držav na začetku letošnjega junija zavedel »slona v sobi«, čeprav se je ta s končno podobo šele napovedoval s pričakovano odločitvijo arbitražnega sodišča. Če gre verjeti pobudniku prve konference in s hrvaško predsednico Kolindo Grabar Kitarović sogostitelju letošnjega sestanka na Brdu Borutu Pahorju, Slovenija in Hrvaška s sedanjim obnašanjem »nimata več moralne avtoritete za vodenje srečanj«, ki so bila zasnovana prav na meddržavnem dogovoru o mejni arbitraži kot zdravilu za medsebojne spore vseh udeleženk. V tej luči je bil zato posebej pomemben širši vrh zahodnega Balkana, ki je sredi tega tedna na ravni predsednikov držav in vlad šesterice članic EU in šesterice kandidatk za članstvo potekal v Trstu. Kot del berlinskega procesa, s katerim je leta 2014 nemška kanclerka Angela Merkel skupaj s Francijo, Italijo, Avstrijo, Slovenijo in Hrvaško prevzela pobudo pri nadaljnjem širjenju EU, naj bi namreč povrnil omajano vero v širitev samo.
Ko je predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker pred nastopom prvega petletnega mandata napovedoval, da v njem ne bo nove širitve EU, je bilo to sprejeto kot realna ocena, ne pa kot realen konec širjenja Unije v še doglednem času ali celo kot začetek njene dezintegracije, čeprav je britanski izstopni referendum že visel v zraku. Srbija in Črna gora sta tedaj že začeli pristopna pogajanja, Makedonija in Albanija sta bili sprejeti kot kandidatki za članstvo, BiH in Kosovo pa kot potencialna kandidata, slednje z zadržkom, ker ga pet članic EU (še) ne priznava. Današnja slika ni bistveno drugačna – le da se Evropska unija še bolj ukvarja sama s sabo, kot pa z Evropo kot celino in z njenim mehkim trebuhom, brez katerega vsaj v zasnovani obliki ne more preživeti.
Mantra, ki jo je v Trstu izrekla Angela Merkel, da namreč politična stabilnost zahodnega Balkana pomeni stabilnost za celotno Unijo, ne prikrije bolj jasne opredelitve makedonskega zunanjega ministra Nikole Dimitrova, da je prav želja te regije po pridružitvi EU tisto, kar jo (še) dela privlačno. Pesimistično bi lahko pristavili, da le še zanimivo, zaradi njene prejšnje podobe in šminke, s katero ji (še) uspeva ohranjati privlačnost. Poveden pri tem je bil tudi tržaški vrh. Nemška kanclerka, francoski predsednik in italijanski premier, ki ob treh za Balkan posebej zainteresiranih satelitih Unije (Sloveniji, Hrvaški in Avstriji) usmerjajo evropsko usodo zahodnobalkanske šesterice, so na barki v pristanu pred Piazzo Unita d’Italia staknili glave nad italijanskimi težavami z migranti iz severne Afrike. Da je to vprašanje zagotovo pereče, nihče ne zanika, jim pa lahko zameri, ker ni akutno, ampak kronično, in ker so vsi trije ob isti temi posedali že na zasedanju G7 v Taormini konec maja in na zasedanju G20 v Hamburgu v začetku tega meseca, premlevali pa so jo tudi na številnih sestankih Unije.
Otipljiv rezultat takšne brezbrižnosti do pritajenega tlenja na Balkanu, ki lahko izbruhne v nov požar, je, da je BiH pod pritiskom svoje srbske entitete v Trstu bojkotirala podpis šeststranskega sporazuma o transportni skupnosti, Kosovo pa spodkopalo prizadevanja EU za vzpostavitev regijske carinske unije kot dela gospodarske integracije prek skupnega tržišča, ki se je v Trstu zrahljalo na območje regijskega gospodarskega sodelovanja. Na videz obrobna nesoglasja so lokalno gledano očitno tolikšna, da ogrožajo celo Unijino integracijsko zasnovo, kar samo sporoča, da jo bodo le malenkost večja že rušila.
To je prizma, skozi katero bi veljalo širše evropsko pogledati poarbitražno dogajanje med Slovenijo in Hrvaško z značilnimi simptomi vnetja žolčnika, ki se niso pojavili z objavo arbitražne odločitve ali z razkritimi prisluhi, ampak že tedaj, ko je EU dvostransko mejno vprašanje vzela za svoje s Pahorjevo blokado hrvaških pristopnih pogajanj, in ne šele z botrstvom nad kasnejšim arbitražnim sporazumom. Ali je šlo tedaj za napačno diagnozo, ker je bolečina popustila, je brezpredmetno ugotavljati. Tokrat je vnetje povsem jasno, le z vprašanjem, ali lahko pride do njegovega razlitja. Bilo bi res tragično, če bi Slovenija in Hrvaška pokopali zahodnobalkansko vero v Evropsko unijo. Dejstvo pa je, da bodo morale predvsem njene ustanovne članice spoznati, da ostajajo embrio, dokler se jim ne razvije še trebuh, oziroma da težava za Evropo ni ta sam po sebi, ampak je kriva hrana, ki jo dobiva, pa naj bo tokrat to presladek Nato, težko prebavljiv ruski boršč ali pa plesniva evropska širitev.
