Predsednika vlad Slovenije in Hrvaške Miro Cerar in Andrej Plenković bosta imela danes prvo uradno dvostransko delovno srečanje. Pogovori premierjev obeh držav so zaradi več nerešenih vprašanj vedno deležni posebne pozornosti, za tokratno pa to velja še bolj: prihaja trinajsti dan po objavi razsodbe v arbitraži, ki je odnose med državama spravila na verjetno najnižjo raven po osamosvojitvi.
Cerar in Plenković v pogovore v vili Podrožnik vstopata z znanimi diametralno nasprotnimi stališči: Slovenija zahteva spoštovanje in izpolnjevanje arbitražne odločbe o meji, Hrvaška pa trdi, da je ta zanjo neveljavna in neobstoječa. Zaradi razhajanj so pred srečanjem pričakovanja čedalje manjša. Cerar pravi, da se bo zavzel predvsem za uresničevanje razsodbe. »Predstavil mu bom, kakšen je naš pogled na prve in poznejše korake v zvezi z arbitražno odločbo, potem pa mu bom prisluhnil,« je rekel prejšnji teden.
Hrvaški se z mejo nikamor ne mudi
Plenković je prejšnji teden vztrajal, da se hrvaško stališče ne bo spremenilo. Ne želi se pogovarjati o slovenski agendi izvajanja arbitražne sodbe, ker jo zavrača kot posledico kontaminiranega in kompromitiranega postopka, zato zagovarja dvostransko reševanje mejnega vprašanja. Pričakovati je, da bodo na Hrvaškem poskusili predstaviti današnji pogovor natanko tako – kot začetek novih dvostranskih pogajanj o meji ali pa vsaj kot potrditev, da so ne glede na razlike v stališčih odprti za pogajanja o meji, ki imajo že epske razsežnosti. Igrajo na karto, da brez dvostranskega dogovora dokončne meje nihče ne more vsiliti, ne da bi tvegal hujše incidente. Za Hrvaško je sprejemljiv tudi status quo, kar argumentirajo s trditvami, da imajo tudi nekatere druge članice EU dolgoletne odprte spore o meji, življenje pa nemoteno poteka. Vtis je, da se Hrvaški s pogovori o meji s sosedami, ne le s Slovenijo, nikamor ne mudi, saj nobenega spora niso še umaknili z dnevnega reda bilateralnih pogovorov, kar je pokazalo tudi srečanje vlad Hrvaške in BiH prejšnji teden v Sarajevu.
V Zagrebu so tudi prepričani, da jim bo s pomočjo Washingtona, ne glede na slovenske vezi prve dame Melanie Trump, uspelo priti iz slepe ulice, v kateri so se znašli po zavračanju arbitražnega postopka, ter da jim bo uspelo amortizirati politični pritisk za izvajanje sodbe, ki jih je slišati iz EU, posebno iz Berlina.
O arbitraži tudi na današnjem vrhu o Balkanu v Trstu?
Tudi Slovenija išče podporo na mednarodnem parketu. Zunanji minister Karl Erjavec je v pogovoru za Večer dejal, da še več kot od srečanja premierjev pričakuje od konference o zahodnem Balkanu, ki danes poteka v Trstu z najvišjo udeležbo. Prihajajo nemška kanclerka Angela Merkel, francoski predsednik Emmanuel Macron, italijanski premier Paolo Gentiloni in avstrijski Christian Kern. Poleg Cerarja in Plenkovića, ki se bo v Ljubljani ustavil prav na poti v Trst, bodo tam voditelji Srbije, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Kosova, Makedonije in Albanije. Erjavec pravi, da se vprašanju arbitraže v Trstu ne bodo mogli izogniti, saj naj bi bila model reševanja mejnih sporov, ki jih v regiji ne manjka.
A vprašanje tam vseeno ne bo v ospredju. Osrednji namen četrtega vrha Berlinskega procesa, s katerim je dala Nemčija ponovno več evropske pozornosti zahodnemu Balkanu, je storiti korak naprej k povezovanju območja, in sicer infrastrukturno, energetsko, varnostno in gospodarsko. Močna udeležba predstavnikov EU pa naj bi bila znamenje, da evropska vrata niso zaprta, čeprav se državam regije vse pogosteje tako dozdeva.
Zamujene priložnosti za srečanje
Cerar in Plenković sta se že večkrat pogovarjala ob robu mednarodnih konferenc ali v okviru EU, vključno ob doseženem dogovoru o omilitvi strogega nadzora prometa na meji. Se pa Plenković ni odzval na dosedanja Cerarjeva povabila na dvostransko srečanje. Slovenijo je nenadoma obiskal le med žalno slovesnostjo za žrtve povojnih pobojev v Mariboru konec oktobra lani, ko se ni niti nameraval pogovarjati s svojim slovenskim kolegom. Hrvaški državni vrh pa obenem pogosto poudarja, da so večkrat ponudili Ljubljani obujanje dvostranskih pogovorov o meji, a da uradnih predlogov na to temo v Ljubljani niso dobili.
Hrvaški premier je tudi zamudil priložnost, da bi svoje besede o Sloveniji kot sosednji in prijateljski državi, partnerki v EU in zaveznici v Natu potrdil s protokolarnim obiskom kmalu potem, ko je lani jeseni prevzel vodenje hrvaške vlade. Takrat nihče ne bi pričakoval več kot nekaj običajnih diplomatskih besed in nasmeškov, s katerimi bi se sogovornika izognila vročim temam med državama. Danes pa bo največji dosežek to, da je uradno srečanje zamenjalo izmenjavanje diplomatskih (protestnih) not.
