Šest mesecev ima Slovenija na voljo, da po arbitražnem sporazumu začne z njegovo implementacijo. To je njena pravica in dolžnost. Ali je na to pripravljena in kako? Ima strateški načrt in razdelane posamezne scenarije? Minister Karl Erjavec nas prepričuje, da ima. Prvi koraki vlade nas v to nekako ne prepričujejo. Če so imeli v predhodnem obdobju glavno besedo pravniki, zdaj v ospredje ponovno stopa diplomacija. Koga bo postavila nasproti hrvaškemu diplomatskemu dream-teamu, ki ga sestavljajo predsednica Kolinda Grabar Kitarović, premier Andrej Plenković ter zunanja ministrica Marija Pejčinović Burić? Kdo bo našim politikom, ki hrvaškim po diplomatski kilometrini niso dorasli, svetoval, da bodo v pravem trenutku, na pravem mestu znali vleči prave poteze? In to v predvolilnem času? Ali je sploh mogoče, da se v predvolilnem času politika poenoti za skupen odziv? Da predsedniški kandidati na Hrvaškem ne nabirajo predvolilnih točk? Ali da premier Miro Cerar v teh mesecih za vsako ceno ne poskuša dokazati, da le ni Cmerar? In kakšna naj bi ta cena bila? Je »krizna situacija« priložnost za opozicijo, da dokaže, da ima samo ona dokazanega kriznega upravitelja, doraslega nastali situaciji? Kaj in koliko smo Slovenci pripravljeni in voljni plačati oziroma žrtvovati za naše nove meje? Veliko vprašanj, nobenega odgovora. V pomoč pri kreiranju in izvajanju implementacijske politike ter zato, da bi se izognili prazni retoriki, ponujam kratek anotirani slovarček hrvaškega arbitražnega novoreka.
(Foto: Jaka Adamič/dokumentacija Dnevnika)
Izogibanje provokacijam
Za Hrvaško je pomembno, da se kakršnokoli izvajanje razsodbe domači in po možnosti tudi mednarodni javnosti prikaže kot namerna p...