V Karlovih Varih na Češkem se je v soboto končal eden najstarejših filmskih festivalov na svetu. Nekdanji festival »vseh socialističnih držav« si je med letoma 1959 in 1993 moral vodilni položaj v regiji uradno deliti s festivalom v Moskvi, danes pa je osrednji filmski dogodek v vzhodni in srednji Evropi, ki ga redno obiskujejo gostje z vseh koncev sveta.
Eno izmed osrednjih prizorišč ostaja Grandhotel Pupp, imenitni hotel v Karlovih Varih, ki je s svojim razkošnim videzom navdihnil celo film ameriškega neodvisnega režiserja Wesa Andersona Grand Budapest Hotel. Letos sta bila med znamenitimi gosti festivala Ken Loach in James Newton, poleg njiju pa so Karlove Vare obiskali tudi Uma Thurman, Casey Affleck in Jeremy Renner, ki so za svoje delo na odprtju prejeli tudi posebne nagrade predsednika festivala.
Sodobni minimalizem
V obsežnem programu, ki obsega tri tekmovalne sklope in lepo število stranskih, sta bila letos prikazana tudi dva filma v slovenski produkciji (ali koprodukciji). Film slovenske režiserke Katarine MoranoLjubljana–München 15:27 je bil uvrščen v sklop Future Frames, ki so ga letos na festivalu pripravili že drugo leto. Režiserka je bila sicer s svojim kratkim filmom Kam? nominirana že za študentskega oskarja, s sodelovanjem v Future Frames pa je bila po izboru European Film Promotion (EFP) uvrščena tudi med deset najobetavnejših mladih evropskih filmskih ustvarjalcev in ustvarjalk.
Ljubljana–München 15:27 je minimalistična pripoved o ljubljanskem paru, ki pričakuje otroka in se v iskanju boljšega življenja podaja v München, kjer naj bi eden izmed njiju, Jure (Jure Henigman), dobil boljšo službo. Ljubljana je skozi prizore vsakodnevnega življenja v stanovanju, na ulicah, železniški postaji, v nočnih klubih in drugje prikazana kot kraj skrajne razpetosti. Po eni strani gre za domače mesto, ki ima (predvsem v soju božičnih luči) podobo topline, udobja in varnosti, po drugi strani je vzdušje, ki se ustvarja s temno barvno paleto, v kateri za prizore modrega neba ali odprte narave pravzaprav ni prostora, moreče, dušeče in omejujoče – takšno, kot je v resnici za življenje mladega para, ki živi v premajhnem stanovanju in se preživlja z deli, ki jih nihče ne želi opravljati. Mala (Hana Vodeb) se od mesta kljub temu ne more zares posloviti. V prikazu bodoče mamice, ki občuti vse prej kot mirnost in se skozi noč poslavlja tako od svoje prijateljice kot od nočnega kluba na Metelkovi, v filmu Katarine Morano razberemo presenetljivo svež in naturalističen portret generacije mladih odraslih, katerih življenje so neizbrisno zaznamovale specifične družbene okoliščine.
Izzivalna komorna drama
Izreden uspeh je na festivalu doživel film Moški ne jočejo (Muškarci ne plaču), ki je nastal v koprodukciji Bosne in Hercegovine, Slovenije, Hrvaške in Nemčije, posnel pa ga je bosansko-hercegovski režiser Alen Drljević. Njegova zasnova je zanimiva že sama na sebi: v odročnem hotelu v gorah se zbere skupina nekdanjih vojakov in preživelih v vojni po razpadu Jugoslavije, ki se udeležijo skupinske terapije. Med njimi so Hrvati, Srbi in Bosanci (v filmu tako pravzaprav nastopa smetana balkanskih moških igralcev, denimo Boris Isaković, Leon Lučev, Emir Hadžihafizbegović in Ermin Bravo), ki so drug do drugega sprva sovražni ali pa pretirano spravljivi, skozi terapevtski proces pa si izmenjajo izkušnje, zaradi katerih drug do drugega začnejo čutiti sočutje, naklonjenost, pa tudi zamero in šele nato odpuščanje. Zanimiva je tudi vloga psihoterapevta, ki je Slovenec (igra ga Sebastian Cavazza). Kljub njegovi vlogi izkušenega terapevta, ki naj bi bil predvsem razumevajoč in sprejemajoč, se namreč izpod površja v ključnem trenutku filma začne kazati njegova resnična drža, ki se je morda niti sam ne zaveda: omalovaževanje, občutek večvrednosti in nekoliko fatalistično prepričanje o tem, da se na Balkanu stvari in ljudje zaradi svoje »narave« nikoli ne bodo spremenili.
Moški ne jokajo v svoji omejenosti na notranje prostore hotela deluje skoraj kot komorna drama in tako ustvari izvrstno okolje, odmaknjeno od zunanjega sveta, v katerem lahko tradicionalne podobe moškosti in neformalnih predpisov, ki so z njimi povezani, osami in jih nato dekonstruira; predvsem podobe balkanskega moškega kot pogumnega, strumnega vojaka, pripravljenega na boj za »domovino«, podobe, ki je bila tesno povezana tako z odnosi med spoloma kot z nacionalizmom ter je pred in med vojno služila natanko isti ideologiji. V Karlovih Varih je bil film, ki je bil predstavljen v glavnem tekmovalnem programu, nagrajen kar dvakrat: s posebno nagrado žirije in nagrado mednarodne mreže Europa Cinemas.
