Trg med stavbo semenišča in stolnico je dandanes ploščad. A dolga stoletja je bil ta prostor del drevoreda, ki so ga ob Ljubljanici zasadili v času Ilirskih provinc. Posadili so orehe, kasneje so jih zamenjali s kostanji. Ko so leta 1995 obnavljali tržnico, so zasadili nekaj novih kostanjev in to je zadnji ostanek drevoreda, ki so ga v 18. stoletju imenovali Nabrežni drevored oziroma tedaj še nemško Dammallee. Ker je tekel mimo šole, liceja, ki je stal ob semenišču, so ga kasneje preimenovali v Šolski drevored, Schulallee. Leta 1892 pa je Ivan Hribar, tedaj še ne župan, temveč član mestnega sveta, zadolžen tudi za preimenovanje ulic, predlagal, da naj se del Šolskega drevoreda poimenuje po ljubljanskem škofu Janezu Zlatoustu Pogačarju, ki je pravzaprav zaslužen, da je sploh nastal trg v podobi, kot je danes, saj je dal podreti hleve za stolnico in s tem naredil prostor za trg.
Škof, ki je študentom odredil vrtove
Seveda škof Pogačar ni bil zaslužen le za nastanek trga za stolnico. Njegov pomen sega precej dlje. Rojen je bil leta 1811 v Vrbi, v šolo je hodil sprva na Bled, nato v Ljubljano, kjer je študiral tudi bogoslužje. Bil je tako zavzet študent, da ga je škof Anton Wolf poslal študirat na Dunaj, kjer je spoznal kolege, s katerimi je sodeloval do konca življenja. Ko se je vrnil v Ljubljano, je bil najprej kaplan pri svetem Petru, nato je začel poučevati na ljubljanskem bogoslužju.
A za predavatelja je bil preveč filozofski, saj je vedno trdil, da se mora duhovnik poleg bogoslužja podučiti tudi v filozofiji in zgodovini. Zato ga je škof raje postavil za vodjo novega Alojzijevišča. Tudi tu je gojencem ponujal širšo izobrazbo in jih kar pri sebi doma poučeval glasbo in risanje. Zato si je celo kupil klavir. Gojencem je tudi dovolil, da so za stavbo na zemlji proti Streliški ulici imeli svoje vrtove, na katerih so gojili cvetje in zelenjavo, ki so jo lahko tudi prodajali.
Ustanovitelj časopisov, ki se pod prispevki ni podpisoval
Med Pogačarjevimi učenci je bil tudi Fran Levstik. Pogačar je ustanovil več časopisov, slovenskih in nemških. V liste je tudi pisal, a ker se ni podpisoval, je težko oceniti, koliko je njegovih prispevkov. Je pa slovel kot izjemen pridigar in izdal je knjižico svojih pridig. Bil je predan šolnik in imel je več različnih funkcij znotraj cerkvenega šolskega sistema. Kot silovit zagovornik slovenstva je bil med soustanovitelji Slovenske matice. Ko je leta 1872 škof Vidmar odstopil, so za novega ljubljanskega škofa imenovali Pogačarja. Med njegovimi dekreti je bil tudi ta, da se morajo vsi duhovniki dodatno izobraževati. Zaslužen je tudi za nastanek Pleteršnikovega slovarja, saj je osebno Maksu Pleteršniku pri ministru izgovoril leto in pol dopusta, da je lahko spisal slovar. Za zasluge ga je cesar Franc Jožef odlikoval s križem Leopoldovega reda in Franc-Jožefovim redom. Škofu Pogačarju je s starostjo pešal vid in na Dunaju si je dal odstraniti sivo mreno. Kljub temu je do smrti deloval v prid izobraževanju. Pokopan je v ljubljanski stolnici.
